Preizkusili smo: Ford edge sport 210 KM powershift AWD

Fordov športni terenec edge – v prevodu se še najbolje sliši na robu – pravzaprav ni novinec, saj je njegova prva generacija na ameriške ceste pripeljala že leta 2007. Drugo generacijo so letos ponudili tudi v Evropi in vnesli nekaj nemira v razredu večjih SUV-ov in križancev.

Čeprav v Ameriki z zunanjimi merami prav nič ne izstopa, spada s 4,8 metra dolžine, 1,9 metra širine in 1,7 metra višine za evropske razmere med večje terence oziroma križance. Kljub temu na prvi pogled deluje manjši, kot je v resnici. Njegovo zajetnost oziroma širino voznik opazi šele izza volana, še posebno če mora zapeljati po kakšni ožji ulici. Poleg tega, da zaobljeni zunanji robovi in skoraj kupejevski zadek pripomorejo k tej optični prevari, dajejo edgeu sodobno in prepoznavno obliko, ki je prijetna osvežitev na naših cestah.

Voznik se težko pritožuje nad čimerkoli. Sedež v kombinaciji usnja in alkantare je električno nastavljiv; prav tako sopotnikov. Armaturna plošča je klon iz S-maxa. Z njim sem se namreč vozil pred edgeem, in če bi mi zavezali oči in me presedli iz enega vozila v drugo, verjetno ne bi opazil razlike. Na prvi pogled je enak tudi osrednji osempalčni zaslon, čeprav je v S-maxu drug uporabniški vmesnik, novejši sync 3, v edgeu pa še sync 2, kar je škoda, saj je prvi, vsaj zame, preglednejši.

Počutje v prostorni potniški kabini je prijetno zračno. Sopotnik sedi daleč na desni in uživa v obilici prostora. Odlična je sredinska opora za roke, pod katero je prava jama za odlaganje drobnarij. Poleg tega je ne prav majhen pokrit odlagalni prostor na vrhu armaturne plošče, še eden pred ročico samodejnega menjalnika in seveda še predal pred sopotnikom.

V tako velikem vozilu, ki ima po vrhu zgolj pet sedežev, je vprašanje prostora za prtljago odveč. Že v osnovni postavitvi ima prtljažnik 602 litra prostornine. Z dvema potezama pa lahko dvotretjinsko ločeno zložite še naslonjali zadnjih sedežev in potem v edgeu brez težav celo prespite.

Dvolitrski dizel z dvema turbinama se s 154 kW (210 KM) največje moči in 450 Nm pri 2000 vrt./min. največjega navora razmeroma dobro odziva, odlično se obnese tudi na avtocesti; največja hitrost 203 km/h, pospešek 0–100 km/h v 9,4 sekunde. Ob priganjanju, predvsem če voznik šeststopenjski samodejni menjalnik z dvema sklopkama prestavi v športni način, pa pri pospeševanju postane precej glasen. Pri pospeševanju oziroma poskočnosti se sicer kljub zajetni moči občuti, da edge ni prav lahek, saj tehta le dobrih 50 kilogramov manj kot dve toni. Da ima dizelski agregat nekaj težav s tolikšno težo, ne nazadnje priča poraba goriva, ki se le ob zelo zmerni vožnji približa osmim litrom, večinoma pa se giblje okrog devetih litrov na 100 prevoženih kilometrov.

Kakor pravijo pri Fordu, so model priredili za evropske razmere. Poleg dizelskega motorja se to pozna predvsem pri podvozju in vzmetenju, ki je čvrsto in na asfaltu preprečuje, da bi bil edge po ameriško gugajoča se kočija. Ker pa brez kompromisov ne gre, se njegova čvrstost pokaže kot nekoliko ne­udobna vožnja na luknjastih cestah in slabem makadamu, kamor s svojim odličnim prilagodljivim štirikolesnim pogonom zlahka zapelje; verjetno pa so k trdoti vsaj nekaj prispevale tudi nizkopresečne pnevmatike testnega vozila, nadete na kar 20-palčna platišča iz lahke litine. To je pač davek opremskega paketa sport. Fordov štirikolesni pogon deluje povsem neopazno, dejansko nima voznik niti enega dodatnega gumba ali opozorila v zvezi s tem, kljub temu pa edge zlahka premaga tudi težavne terene. Pri resnejših podvigih ga ustavita le razmeroma majhna oddaljenost od tal (pri polni obremenitvi 152 mm) in prav nič terenski sprednji spojler.

Med varnostnimi pripomočki mi je bilo všeč predvsem opozarjanje na nevarnost naleta s preprečevanjem trka, solidno deluje tudi radarski tempomat, ki pa se ob ustavitvi vozila izklopi, torej ga je potrebno ob speljevanju spet aktivirati. Pohvalim tudi prilagodljive LED-luči.

Edge s štirikolesnim pogonom spada med športne terence, ki se ogledujejo po premijskem razredu. Poleg sodobne oblike me je prepričala njegova čvrstost, ki je opazna povsod. Čeprav ni poceni, z bogato opremo, ki jo zajema paket sport, že rine v zelnik nemških premijskih izdelkov, ki so za podobno ali celo nekoliko višjo ceno na voljo le z oskubljenimi opremskimi paketi.