Tiskane izdaje
Da je ford S-max pri nas med najbolj priljubljenimi enoprostorci, se je pokazalo tudi med prvim testom s prenovljeno različico. Celo kakšen voznik avtomobila prestižne znamke je rad vprašal, kako se S-max izkaže v praksi, kar nekaj si jih ga je želelo tudi pobližje ogledati. Kaj so opazili?
Vsekakor je na prvem mestu še naprej prostornost. S-max sicer že od zunaj ni ravno majhen avtomobil, za slabih 4,8 metra ga je v dolžino in za 1,916 metra v širino, a pogled na armaturno ploščo je res impresiven. Pri prejšnjem modelu je bilo črne plastike kar preveč, zdaj se zdi, da ni več tako moteča. Morda jim je uspelo občutek popraviti z boljšimi materiali (med drugim imajo vse odlagalne površine protizdrsno oblogo), morda k temu pripomore velik zaslon infozabavne opreme, občutljiv na dotik (zaradi smešno majhne pisave v kotu uporaba ni vedno intuitivna), morda pa je samo voznik očaran z vsemi možnostmi, ki jih ponuja pogled na zaslon z merilniki. Teh je namreč toliko, da se hitro izgubiš, meni, denimo, nikakor ni uspelo najti digitalnega merilnika hitrosti. Ali pa ga novi S-max preprosto nima? Ne verjamem ... Zagotovo pa S-max tudi pri najvišji opremi (titanium) nima nekaterih dodatkov, s katerimi se pri Fordu sicer radi pohvalijo. Sem sodi sistem za preprečevanje naleta s funkcijo prepoznavanja pešcev, tudi za funkcijo opozarjanja na prečni promet pri izvozu s parkirišča bo treba dodatno seči v žep.
Če spredaj ni nič nenavadnega, da boste vedno in vsi našli svoj idealni položaj, velja tu pohvaliti predvsem dovolj priročnih odlagališč (celo Volvovo domislico za sredinsko konzolo boste našli). Bolj presenetljivo je sedenje zadaj, kjer je prostora dovolj za prevoz kraljice (ta bo zadovoljna tudi zaradi preprostega dostopa skozi velika stranska vrata), ki bo morda izkoristila še možnost vzdolžnega pomika in nastavitve naklona naslonjal. Vsi trije sedeži so enakovredni in se posamično zložijo (lahko tudi s tipko iz prtljažnega prostora) v, khm, skoraj ravno dno.
Velik prtljažni prostor (najmanj 700 in vse do 2200 litrov) je novi S-max pač moral podedovati, edina zadrega bo lahko nastala pri prevozu manjših predmetov, saj resnici na ljubo serijsko ni prav veliko priročnih možnosti, da jih nekako pritrdite. Dveh stvari zadaj nikakor nisem razumel: zakaj je ostala stopnica med zloženimi sedeži in prtljažnim prostorom ter zakaj mehak in ne ravno prestižen rolo nikakor ne zmore zapreti odprtine za naslonjali sedežev – ne glede na to, v kakšnem položaju so.
Testnega S-maxa je poganjal srednji od treh dvolitrskih dizlov. V kombinaciji s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom powershift pričakovano ni imel večjih težav, po potrebi se je izkazal tudi za dovolj športnega, a pri tem se je že pokazala S-maxova velikost. Že res, da podvozje brez težav zdrži takšne napore, tudi volanski mehanizem je zgledno odziven, a zadeva je kljub vsemu malo preveč okorna. To velja tudi za vožnjo po mestu, kjer se nekaj centimetrov večja širina od »povprečnega« avtomobila hitro opazi v kakšni ozki garaži.
Se je pa testni S-max lepo izkazal pri porabi goriva. Brez večjih težav smo jo ohranjali pod sedmimi litrov na 100 km, po potrebi še kakšnega pol litra manj. Ker ima dovolj veliko posodo za gorivo, to pomeni, da boste z njim lahko prevozili tudi več kot 1000 km brez ustavljanja na črpalki. In zdi se, da je to tisto, kar S-maxu tudi najbolj prija. Pristen družinski potovalnik pač ...
