Preizkusili smo: Ford tourneo custom limited 2.0 ecoblue

Kdo pravi, da ne more biti okreten tudi zelo velik avtomobil? Ford turneo custom je lep dokaz, kako se lahko brez prask v središču mesta in v veliki gneči znajde tudi zajeten potniški kombi.

Preizkus kombijev je vedno poseben izziv. To so namreč vozila, ki jih avtomobilski novinarji vozimo nekaj dni, vendar jih ne uporab­ljamo za njihov osnovni namen – prevoz ljudi. Preizkus je tako po eni strani pomanjkljiv, saj denimo nismo peljali sedmih ljudi na izlet tristo kilometrov tja in nazaj, zato nimamo pravega odgovora, kako se v njem počutijo potniki na drugi in tretji klopi.

Toda po drugi strani je takšen preizkus dober pokazatelj, kako se tako velik avtomobil znajde pri vsakodnevni vožnji, četudi je prazen. In forda tournea customa sem vozil, čeprav sem moral le kilometer daleč v trgovino. Prav tako me je pripeljal povsem v središče mesta v večernih, deževnih in prazničnih urah. V takšnih razmerah je včasih nelagodno iskati parkirni prostor že z najmanjšimi avtomobilskimi primerki, saj je gneča zares huda, vendar tokrat ni bilo prav nobenih težav. Celo marsikateri mimoidoči se je čudil, kako je Fordov potniški kombi iznajdljivo pristal na tesnih parkirnih prostorih.

Tourneo custom je zelo dobro vodljiv. Kljub velikosti (dolžina: 4,97 metra, širina: 1,97 metra, višina: 1,98 metra) ima voznik dober pregled nad dogajanjem, saj sedi zelo pokončno. Vozilo se premak­ne točno tako, kot si zamisli, seveda pa so v veliko pomoč varnostni pripomočki z vzvratno kamero in parkirnimi tipali.

Kadar sem občasno zadaj peljal potnika ali dva, nihče ni imel nobenih pripomb. Pohvalili so udobnost sedežev, enako lahko trdim za voznikov sedež. Prostora je v kabini povsod dovolj. Sodeč po številu zvezdic Euro NCAP, gre tudi za zelo varen kombi, poleg tega se je izkazal pri dobri zvočni izolaciji, zato se ljudje lahko med seboj pogovarjajo, čeprav ne sedijo drug ob drugem. Prav tako se je v kak­šnem konkurenčnem potniškem kombiju dogajalo, da so žvenketali nepripeti varnostni pasovi, v tem pač ne.

Stranska vrata se odpirajo ročno, toda za zapiranje in odpiranje ni potrebno veliko moči, zato jih lahko uporabljajo tudi otroci, le na prste morajo paziti. Če bi kdo ta potniški kombi izbral za prevoz najmlajših (denimo za vožnjo predšolskih otrok v kakšni oddaljeni vasi), bo kmalu opazil, da vsi sedeži nimajo možnosti priključka isofix za otroške sedeže. Bolj uporabna je prilagodljivost sedežev, saj so mogoče številne kombinacije, premikanje pa ne zahteva nobene surove moči, le nekaj iznajdljivosti.

Dvolitrski dizelski motor s 170 konjskimi močmi (125 kW) je bil poskočen (s šeststopenjskim ročnim menjalnikom), zato je bila vož­nja pri 130 kilometrih na uro na avtocesti udobna, brez nelagod­nega nagibanja. Poraba se je sicer vseskozi gibala malce čez sedem litrov na sto prevoženih kilometrov.