Tiskane izdaje
Rahla prenova japonskega športnega terenca z angleškimi proizvodnimi koreninami je odpihnila nekdanji 2,2-litrski dizel. Naslednik je zaradi dveh zaporedno vgrajenih turbopuhal manjši, a močnejši.
Zmanjševanje delovne prostornine motorjev je eden izmed modnih hitov avtomobilske industrije. Velikost izpodrivata tehnična kompleksnost – in rahel dvom, ali bodo ti stroji tako kot nekoč brez večjih servisnih posegov zmogli vsaj pol milijona kilometrov. To velja tudi za Hondin 1,6-litrski štirivaljnik, ki doseže pri osnovnem CRV s sprednjim pogonom 88 kW (120 KM) in 300 Nm navora. Pri štirikolesno gnani izvedbi pa je zgodba drugačna. Pri njej za dihanje skrbita kar dve zaporedno nameščeni turbopuhali. Moči je za konkretnih 118 kW (160 KM) oziroma 8 kW (10 KM) več kot pri upokojenem in sodeč po glasnem turbopolnilniku manj uglašenem sorodniku s prav tako 350 Nm navora pri 2000 vrtljajih.
To ni počasna honda, čeprav ni peresno lahka. Ob polnem plinu potegne čez 200 km/h. Prožnosti štirivaljnika ne izničijo niti ostro prehitevanje niti dolgi klanci. Takšen CR-V je hkrati bolj suveren kot tisti z zgolj sprednjim pogonom, pri katerih se pogonski kolesi med speljevanjem in na prehodu iz prve v drugo prestavo na slabših površinah zlahka in pogosto zavrtita v prazno. Je pa res, da tehta štirikolesni pogon dodatnih 115 kilogramov, kar se pozna pri porabi goriva. Na številke med šestimi in osmimi litri je kar treba računati, čeprav tovarna navaja podatek o 5,3-litrskem povprečju.
Povsod drugje je to še vedno klasični CR-V, praktičen in oblikovno preprost. Takšni sta tudi armaturna plošča in ureditev voznikovega prostora, kjer izstopa le tabličnemu računalniku podoben sistem connect z možnostjo preslikave mobilnega telefona, predvajanjem videovsebin in internetnim brskalnikom. Prenova je prinesla tudi asistenčne sisteme, z opozorilnikom varnostne razdalje, prikazovalnikom obcestnih znakov s hitrostnimi omejitvami in sistemom za mrtvi kot na čelu.
