Preizkusili smo: Hyundai i30 fastback 1.4 T-GDI aut.

 Limuzinsko-kupejevska nadgradnja uveljavljenega korejskega avtomobila.

Objavljeno
23. februar 2018 18.32
Bruno Kuzmin
Bruno Kuzmin
Filozofijo, ki jo je pred leti s podobo kupejevske limuzine začrtal mercedes CLS, je prevzel že marsikdo. Po večjih in dražjih modelih so zdaj tako ukrojeni tudi avtomobili nižjih razredov in med njimi svoj prostor na trgu išče nova izvedba uveljavljenega hyundaia.

Pred vami stoji najbolj drzno oblikovan član družine i30, pri katerem ne morete spregledati dramatičnosti na novo skrojenega zadka. V spominu ostaneta kupejevsko položna strešna linija in zajeten zavihek v obliki prtljažnega spojlerja. A brez skrbi, ne gre za oblikovalski izlet v neznano. Fastback je predvsem družinski avtomobil, ne pa funkcionalno omejena izložba na štirih kolesih. Novinec, ki deloma nadomešča nekdanjo elantro, je v primerjavi z običajnim petvratnim modelom 11,5 centimetra daljši (meri 4455 mm) in hkrati ob nespremenjeni širini in medosni razdalji za tri centimetre nižji. Še večji prirastek se kaže v prtljažnem prostoru, ki je s 450 do 1351 litri za 55 litrov večji kot v osnovni izvedbi. A velja dodati, da nima zadnjega brisalca in vzvratna preglednost ni tako dobra kot pri petvratni kombilimuzini.

Dizajn v notranjosti ne jemlje diha, gre za kopijo rešitev iz običajnega i30. Armaturna plošča je korektna in urejena, le spodnji del bi bil lahko odet v manj trdo in bolj plemenito plastiko. Vendar bolj kot »šminka« šteje racionalnost, naj gre za prostornost, udobno sedenje, ergonomijo ali dejstvo, da vse deluje, kot pričakujemo. Le radijski sprejemnik s funkcijo DAB zahteva nekaj privajanja, predvsem ročnega prestavljanja s funkcije DAB na FM, ki izhaja iz slabe pokritosti z digitalnim signalom.

Ravno pravšnji za voznike, ki zaradi manjšega števila prevoženih kilometrov ne potrebujejo dizelskega avtomobila, je 1,4-litrski bencinski štirivaljnik s 103 kW (140 KM). S turbopolnilnikom podprt stroj se dobro obnese v mestni in avtocestni uporabi. Tako pri manjši kot večji hitrosti deluje uglašeno in lahkotno. Ob dejstvu, da poganja prednji kolesi prek sedemstopenjskega samodejnega menjalnika, tudi poraba goriva ni enormno velika. Razpon seže od šest do osem litrov. Kdor misli, da je to preveč, lahko izbere litrski trivaljnik. Drugih motornih izvedb ni na voljo. Pri vsem drugem je fastback prav takšen kot njegov običajni brat. Med vožnjo je udoben in prijeten, kar ga uvršča v zlato sredino med bolj vozniško usmerjenim ford focusom in bolj udobnim peugeotom 308. Nobenih zadreg ni niti glede asistenčnih sistemov, saj ponuja večino tistega, kar se v tem razredu pričakuje, naj gre za samodejno zaviranje pri zaznavanju pešcev in kolesarjev, nadzor mrtvih kotov ali pomoč pri ohranjanju voznega pasu.