Tiskane izdaje
Čeprav je za današnje čase resnično nekoliko oglat, kar ga na videz naredi tudi ožjega, kot je v resnici, je v njegovih potezah tudi kar nekaj logike. Na eni strani so z nenavadno obliko, pri kakršnih radi uporabimo obrabljeno prispodobo o grdem račku, dosegli odlično prepoznavnost (tako primerjava z Minijevim countrymanom sploh ni privlečena za lase). Hkrati pa so navezali stik s slavnimi predniki. Tako ni potrebne veliko domišljije, da v renegadu vidiš sledove prvega jeepa, slavnega willysa, ki je ameriške vojake popeljal k zmagi v drugi svetovni vojni. Da ne gre zgolj za naključje, to ne nazadnje dokazuje napis na renegadovi armaturni plošči, ki sporoča, da jeepe izdelujejo že od leta 1941 (since 1941) in kot cukrček, še drobna silhueta willysa na robu sprednjega stekla.
A vrnimo se k testnemu renegadu. Čeprav je na prvi pogled morda kot igrača, videz vara. S štirikolesnim pogonom in odličnim 2,0-litrskim dizlom je prav resen terenec, hkrati pa okreten in odlično vodljiv na asfaltu. S tem je povezan tudi edini resnejši kompromis. Podvozje oziroma vzmetenje je razmeroma trdo, kar seveda govori v prid vožnje po gladkem in zagotavlja dobro lego in vodljivost, brez odvečnega nagibanja razmeroma visoke karoserije. Po drugi strani pa to pomeni, da na slabi podlagi marsikdaj deluje precej trdo, izpod koles se v kabino prenese tudi marsikateri zvok.
Ko sedimo za volanom, hitro ugotovimo, da (kot rečeno) zunanji videz renegada malo zavaja. V 4,25 metra dolgem, dobrih 1,8 metra širokem in skoraj 1,7 metra visokem vozilu ni nikakršne utesnjenosti, še več, zaradi oglate oblike je nad glavami potnikov, tudi na zadnjih sedežih, veliko prostora oziroma zračnosti. Resda je armaturna plošča v celoti plastična, a večina plastike je prijetno mehka in se – skupaj s še nekaterimi dodatki, kot je na primer velik ročaj pred sopotnikom – lepo ujema s terensko pojavo.
Glede na to, da je bil testni primerek najbolje opremljena možnost (limited), mu zamerim le za današnji čas nerazumno majhen sredinski zaslon. Na drugi strani hvalim grafično pestre prikaze podatkov potovalnega računalnika, ki jih voznik vidi med inštrumenti, prav tako odličen je v usnje oblečen volanski obroč, na katerem je med drugim priročno upravljanje (sicer običajnega) tempomata.
Prtljažni prostor je v skladu s pričakovanji (351 do 1297 litrov), z uporabnim dvojnim dnom in zložljivo zadnjo klopjo. K dodatnemu udobju opremskega paketa limited sodita še velika panoramska streha z električno pomičnim zastorom in usnjeno oblazinjenje; začuda ni navigacije.
Da ni le terenski šminker, smo se prepričali, ko smo brez težav prevozili nekaj neprijetnih klancev zunaj običajnih cest. Za te namene ima renegade več možnosti: med običajno vožnjo je v nastavitvi auto, ko se večina navora prenaša na sprednji kolesi, v slabših razmerah pa voznik ročno, s premikom zajetnega gumba, izbira med voznimi režimi za sneg, pesek in blato, v najtežjih razmerah pa lahko vključi še zaporo diferenciala.
Testni renegade je bil opremljen z najmočnejšim dizelskim agregatom, ki je na voljo. Gre za 2,0-litrski štirivaljnik, ki ima največjo moč 103 kW (140 KM) pri 3750 vrt./min in največji navor 350 Nm pri 1750 vrt./min. Za poldrugo tono suhe teže to povsem zadostuje oziroma zagotavlja, da renegade ni prav nič počasen niti na avtocesti. Poraba? Med našim preizkusom je testni avtomobil v povprečju popil 7,5 l/100 km.
