Preizkusili smo: Mazda CX-5 CD175 revolution top

Ko je CX-5 prišel na trg, smo se spraševali, ali ni Mazda z njim morda prepozna. Zdaj je jasno, da Japonci resda niso bili med prvimi, a so s svojim kompakt­nim športnim terencem izpeljali še eno uspešno zgodbo. V drugo generacijo se odpravljajo s prenovo, ki je prefinjena, a hkrati pogumna in drzna.

Novi CX-5 ima spredaj režečo masko in zares tanke žaromete, zadaj pa je precej bolj prečiščen, morda celo minimalističen – kakor da bi tam nekaj manjkalo. Takšen občutek je najbrž zaradi precej velikih vrat prtljažnika, ki jih je v testnem avtomobilu odpirala elektrika. Za njimi se razteza dobrih 500 litrov lepo obdelanega in uporabno oblikovanega prostora, ki se s podiranjem naslonjala zadnje klopi (razmerje 40:20:40) preprosto poveča vse do 1620 litrov. Kakor se spodobi za dobro zasnovan avtomobil, ni nobenega dela s polico ali rolojem – prekrivalo prtljažnika se elegant­no dvigne skupaj z vrati.

Voznikov delovni prostor je povzet po prvem modelu, a so ga nadgradili. Pohvalim dovolj učinkovito in dobro upravljivo infozabavno napravo, pri kateri pa me je zmotilo, da ni prepoznala gneče na slovenskih cestah, ko sem jo povezal v mobilno omrežje (z avstrijskih in italijanskih sem informacije dobil). Voznik, ki je kdaj sedel v kakšnem dobro opremljenem (nemškem) avtomobilu, bo morda pogrešal konkretnejšo ponudbo (pisanih) informacij med merilniki, potovalni računalnik tam omogoča vpogled v res le najosnovnejše. Je pa CX-5 zdaj dobil projekcijo neposredno na vetrobransko steklo, tako da ima voznik pred očmi vse najpomembnejše podatke (hitrost, nastavitev tempomata, navigacijska navodila …). Kot posebnost velja omeniti opozorilo na vozilo v mrtvem kotu na prosojnem zaslonu, nanj sicer opozarja tudi »standardna« lučka v zunanjih ogledalih.

Testno vozilo je poganjal najbolj zmogljiv 2,2-litrski dizelski motor s 129 kW moči, ki se brez možnosti voznikovega vpliva prek šeststopenjskega samodejnega menjalnika razporeja na vsa štiri kolesa. Pričakovano je pogon svoje osnovno poslanstvo opravil z odliko, bi pa si morda včasih želeli za kanček več poskočnosti ob konkretnem pritisku na plin. Po drugi strani se je ta kombinacija izkazala za zelo primerno med lagodno vsakdanjo vožnjo, najsibo po mestu (tu se morda še najbolj čuti, da je CX-5 prazen težji od poldruge tone), na relacijskih poteh ali avtocesti. Motor deluje mirno, skoraj ga ni slišati, zaradi dobre izolacije je minimalen tudi hrup piša vetra.

Med vožnjo je v veliko pomoč kakovosten radarski tempomat, ki nežno sledi spredaj vozečemu in deluje do ustavitve, medtem ko pomoč za vožnjo znotraj smernih črt ne prinaša kakšnega posebnega zadovoljstva. Poraba goriva s povprečno 7 l/100 km ni bleščeča, a tudi konkurenca tu ni dosti boljša. Bolj moti sorazmerno majhna avtonomija (dobrih 650 km), tudi trše naravnani blažilniki bi uteg­nili zmotiti kakšnega voznika ali potnika.

Novemu CX-5 je težko očitati kaj resnega, saj deluje zrelo in dognano. Na domala vseh področjih sledi najboljšim, čisto do vrha pa vendarle ne seže, saj mu tu in tam zmanjka pika na i – včasih morda tudi zaradi bolj konservativnega pristopa. Pod črto še najbolj zmoti, da je veliko sodobne opreme, ki jo je imel testni avtomobil, na voljo le pri najbogatejšem opremskem paketu. A tega smo pri japonskih znamkah že vajeni.