Tiskane izdaje
Športni terenci so lahko mehki, lahko so agresivni, le redko pa se v njih skrivata dve nravi. Pri GLC, nasledniku škatlastega (= »trdega«) GLK se zdi, da je Mercedes-Benzu uspelo združiti tisto, kar si kupci morda najbolj želijo: da avtomobil ni videti preveč robusten, hkrati pa ne samo prikrito zna pokazati, da z njim ni dobro zobati češenj. Tudi če gre samo za »osnovni« model.
Da smo si na jasnem: za avtorja so športni terenci zgolj modna muha, s katero si kupci kupujejo samozavest, skrito za izgovorom o višjem sedenju. Predvsem so pretežki: konkretno je GLC za okroglih 300 kg težji od razreda C, na osnovi katerega so ga zasnovali in od katerega je za 3 cm krajši. Prostorskih čudežev v njem zato ne smete pričakovati, je pa prtljažnika pod (doplačljivo!?) ponjavo dovolj vsaj za vikend družinski izlet. Raztegniti ga je mogoče s preprostim podiranjem naslonjal zadnjih sedežev, stikalo v prtljažniku pa boste zlahka zamenjali za kljukico za obešanje vrečk. Načeloma se sedeži delijo v razmerju 60:40, a je posebej mogoče podreti tudi sredinski del. Zadaj dva sedita dobro (a zaradi premalo prostora ne odlično), srednje sedalo pa ni namenjeno za kakšne daljše vožnje. Spredaj je občutek veliko bolj premijski, a je to odvisno tudi od opreme. V testnem vozilu je bil vgrajen paket exclusive, a niti poldrugi tisočak vreden dodaten prestiž ni dodal navigacijske naprave (le za predpripravo je bilo doplačanih 350 evrov). Bolj smelo se zdi doplačilo za LED-žaromete (2000 evrov) in aktivne dolge luči, kar v teh sivih dneh pride še bolj prav.
Če pri opremi GLC še ne navduši povsem, saj kakšna stvar, ki bi jo pričakoval v tako dragem avtomobilu, tudi manjka, pa je drugače s tehniko. Njegov 2,2-litrski štirivaljni dizel v kombinaciji z devetstopenjskim samodejnim menjalnikom prepriča v vseh pogledih, saj nikoli ni grob niti podhranjen. Potniki ga tako rekoč ne čutijo ali slišijo.
Posebej mu ugajajo dolge vožnje, na katerih nam je uspelo porabo spustiti vse do 5,5 litra na 100 km, vedno pa ohranjati pod 6 l100 km. V mestih je sicer dovolj okretni GLC bolj žejen, poraba mimogrede preseže 8 l/100 km, teža se med speljevanjem pač bolj pozna. Zmore pa tale mercedes še kaj več kot samo voziti čez robnike, štirikolesni pogon mu omogoča, da se izvije iz marsikatere blatne ali snežne zagate, ravno na najbolj odročna brezpotja pa z njim najverjetneje ne boste šli. Je preveč eleganten.
Drugo mnenje
Všeč mi je. Razlogov ni malo! Najbolj gre za počutje, saj GLC v primerjavi z bližnjo konkurenco razvaja z več sproščenosti in lagodja. V njem si, preprosto povedano, bolj sproščen in umirjen – naj bo to med mestno ali hitro avtocestno vožnjo. Občutek je rahlo subjektiven, a gotovo drži. Po filozofski, tehnični in arhitekturni zasnovi je to izjemno gosposki izdelek, kjer ni prostora za pobalinsko nervozo. GLC z uveljavljenim dizelskim štirivaljnikom in štirikolesnim pogonom je na cesto suveren, vzorno vodljiv in s čvrstim oprijemom varen. Manj izjemna, prej običajna se mi zdi zunanjost, saj ne vidim presežkov, ko gre za avtomobilsko eleganco ali visoko modo, takšen vtis pa še poudari mačehovsko skromna serijska oprema. Bruno Kuzmin
