Preizkusili smo: Peugeot 3008 1.6 blue HDi 120 allure EAT6

Peugeot 3008 je bil križanec, še preden se je ta niša razmahnila tako, da zdaj ne veš več, kateri avtomobil je sploh še običajen. S svojo zaobljeno obliko in poudarjenim sredinskim delom med sprednjima sedežema je bil ob koncu prejšnjega desetletja posebnež, a ne nujno za vse tudi najbolj uporaben. Nova generacija ga je oblikovno sicer približala športnim terencem, a v resnici avtomobil ostaja samosvoj, kar mu je šteti v plus.

Že na zunanjosti ima novi peu­geot 3008 lahko precej zanimivih oblikovnih podrobnosti, zaradi česar ga ne boste kar tako zamen­jevali s konkurenco. A njegova notranjost je tista, ki nas je večinoma navdušila. Tako imenovani i-cockpit je sicer naslednji korak rešitve, ki smo jo že srečali v peugeotih 208 in 308, a smo ob majhnem volanskem obroču in pogledu na merilnike nad njim ostali skeptični. Tokrat je oblikovalcem uspelo dodobra spremeniti način upravljanja avtomobila – in pri tem ne uničiti pristnih občutkov. Volanski obroč je ostal majhen, spodrezan na zgornjem in spod­njem delu, zato je videti, kakor da bi ga vzeli iz pilotske kabine ali formule 1. Vsi merilniki so digitalizirani, prilagodljivi in vozniku tako rekoč pred očmi, zato sploh nisem pogrešal prosojnega zaslona.

Podobno navdušuje prečiščen osrednji del, kamor so postavili zaslon infozabavne naprave, pod njega pa zanimivo oblikovana stikala za hiter preklop med funkcijami. S tem so zelo povečali uporabnost infozabavne naprave (in upravljanja prezračevanja), je pa res, da nekatere funkcije (denimo povezovanje v omrežja wi-fi) nimajo logične nadgradnje v bogatenju vsebin.

Sistemu posebej v dobro štejem dejstvo, da se navodila za vodenje z (doplačljive) navigacijske naprave neodvisno od trenutne funkcije pred voznikom prikažejo le takrat, ko jih potrebuje. Vmes lahko opazujemo kakšno drugo informacijo s potovalnega računalnika, pri čemer pa bi si sam vendarle želel, da bi bilo podatkov za prikaz več, kot jih je trenutno na voljo.

Novi peugeot 3008 po predhod­niku deloma povzema posebno ureditev prostora med sprednjima sedežema, ki je tudi zdaj nekoliko bolj dvignjen, na koncu pa so postavili umetelno oblikovano ročico samodejnega menjalnika. Ta skupaj z 1,6-litrskim dizelskim motorjem (88 kW) ustvarja učinkovito kombinacijo, ki je ne zmede niti hitro pospeševanje niti vožnja navkreber, ko motorja v kabini skoraj ne slišimo. V mestu je izjemno okreten, prijeten je tudi na avtocesti, najbolj pa mu prijajo relacijske vožnje, ko se poraba goriva brez težav spusti vse tja do 5,5 l/100 km. V povprečju smo na testu porabili kakih pol litra več na 100 kilometrov.

Peugeot 3008 je od tal oddaljen konkretnih 21,9 cm, kar seveda napelje na idejo, da bi ga vozili tudi po slabih poteh ali celo brezpotjih. No, vse skupaj je omejeno z dejstvom, da nima štirikolesnega pogona, zato pa razveseljuje, da med običajnimi vožnjami ta višina ne prinese kakšne konkretne pomanjkljivosti – avtomobil se v ovinkih pretirano ne nagiba, pokimavanja prav tako ni občutiti, obvladovanje neravnin pa je dovolj učinkovito.

Težko je sicer opisati, kako in zakaj, a splošen občutek je zares pozitiven, k čemur bržkone prispevajo uporabljeni materiali, ki avtomobil dvignejo nad povpreč­je. Prostora je tudi v drugi vrsti sedežev dovolj, naslonjala je mogoče podreti v razmerju 60:40, na voljo je luknja za prevoz daljših predmetov. Že osnovni prtljažnik je sicer s 520 litri spodobno velik, bi si pa v njem zaželel kak­šne dodatne možnosti za prevoz manjših predmetov.