Tiskane izdaje
Rodil se je s tremi melodičnimi in vse prej kot anemičnimi šestvaljniki, a zaradi mode zmanjševanja delovne prostornine, nad katero se zadnje čase sicer zgrinjajo črni oblaki, je macan tako kot boxster in cayman dobil še 2,0-litrski bencinski štirivaljnik. Najprej smo preizkusili, kako deluje ta bencinska vstopnica v svet najbolj vročega Porschejevega modela, in potem še, kako je vse skupaj, ko macana poganja šestvaljni dizel.
Konservativni in nepreklicno v najmanj šestvaljne motorje zaljubljeni častilci Porschejevih umetnin ne skačejo od veselja. Njihovo godrnjanje nad dvolitrskim štirivaljnikom je večinoma arogantno in podcenjujoče. Prepričani so, da na svetu obstajajo le njim podobni »porsche« kupci. Pa se motijo.
Macana žene zmogljiv in prožen štirivaljnik z močjo 190 kW (258 KM) in 370 Nm navora med 1600 in 4500 vrtljaji, ki se izvrstno odziva na plin, ob pomoči sedemstopenjskega samodejnega menjalnika PDK pa povleče do 100 km/h v 6,7 sekunde in nato do hitrih, a nič vrtoglavih 230 km/h. Je to res podhranjenost? Glede zmogljivosti prav gotovo ne, govorimo lahko kvečjemu o značajski podhranjenosti. Iz njega namreč ne prihaja nobena arija, v najboljšem primeru izvabiš iz stroja pridušeno pokanje, a brez omembe vredne mogočnosti, ki bi govorila o silovitem premikanju zračnih mas po sesalno-izpušnem sistemu. Po zvoku se zdi v primerjavi z večjimi šestvaljniki kot bleda senca izvirnika.
Nobene dileme ni pri drugih lastnostih, saj predstavlja macan v smislu vodljivosti največ, kar si lahko zdaj omisliš v tem velikostnem in cenovnem razredu. Med »wannabe« predstavniki SUV-razreda je porsche najboljši. Njegov štirikolesni pogon razvaja s športno naravnanostjo, ki kliče po primerjavah z legendarno lancio integrale in njenim večinskim prenosom moči na zadnji kolesni par. Pri najbolj športni nastavitvi podvozja, menjalnika in motorja se obnaša kot baletka. Ob polnem plinu lahko nadzorovano drsiš kot z bavarskim M3. Vsi zdrsi, ki jih sredi ovinka sprožiš s konkretnim pritiskom na plin, so izjemno predvidljivi in nič zahrbtni. Macan se zdi na volanu precej lažji, kot bi pričakovali glede na njegovo obliko in zasnovo. Takšne lahkotnosti ne premoreta ne BMW X4 ne mercedes-benz GLC kupe. Rahlo nemiren utegne biti ob polnem plinu le na slabšem asfaltu, kjer ti zadek zlahka dokaže, da gre za skoraj dve toni mase. Udobje se sicer piše z veliko začetnico. Pri različici z zračnim vzmetenjem, s katerim med lažjimi terenskimi izzivi privzdigneš avtomobil, bi le stežka našel kakšno slabost.
Kaj pa notranjost? To ni prostor za velike družine, na pogled pa deluje vse skupaj zelo prefinjeno in imenitno. O kakovosti ni dvomov. O ergonomiji še manj. Razmerja med volanom, stopalkami in sedežem so blizu popolnosti. Morda bokoga zmotila le poplava stikal na sredinski konzoli – za katero bi pri Audiju dejali, da se ne sklada z njihovo oblikovno sterilnostjo. Porsche je po tej plati drugačen, bolj unikaten in hkrati ponekod nostalgično arhaičen. Kot recimo pri zagonski ključavnici, v kateri moraš še vedno zasukati zajeten ključ, ki v danem primeru prebudi v življenje vse prej kot temperamentno srce. Bruno Kuzmin
....
Bolečina Porschejevih staroselcev, ki verujejo, da je značko Porsche upravičeno nalepiti samo na superšportnike s pogonom in motorjem zadaj, je mogoče res huda, a je hkrati tudi zanemarljiva. Lani je namreč Porsche prodal več kot 225.000 vozil, ampak pozor, od tega 80.000 macanov in 73.000 cayennov! Porsche je torej postal proizvajalec športnih terencev. Nič jokanja in vihanja nosov, fantastično so unovčili v petih desetletjih prigaran prestižni pedigre modela 911 in ga učinkovito razširili na razred športnih terencev. V tem duhu je treba videti tudi drugega preskušanega macana, ki mu športno življenjsko moč daje sicer prav nič športna nafta. Ampak v resnici je S diesel zadetek v polno. Je kot švicarski nož; razmeroma varčen, potovalno izjemno udoben in hkrati vrhunski športnik. Natančneje slalomist. Pridela 190 kW in 580 Nm navora, do 100 km/h pospeši v 6,1 sekunde in doseže največjo hitrost 230 km/h.
Trilitrski šestvaljnik torej dosega skoraj povsem enake rezultate kot vstopni dvolitrski bencinski macan. Odločitev za enega ali drugega naj temelji na načinu rabe: če se vozite malo in ga redko silite v izjemne napore, bo bencinski stroj prava izbira, drugo bolje oddela dizelski brat. Tudi z vidika dinamičnih užitkov. Ima navor, ki ga konkretno brcne v ovinek, prenos moči vztraja na zadnjih kolesih toliko časa, da postane ostra vožnja skozi ovinke še bolj zabavna, in vrhunsko zračno vzmetenje (3197 evrov doplačila) izniči večino kompleksov športnih terencev pred dinamično vožnjo. Macan je zagotovo najbolj natančno in zanesljivo vodljiv športni terenec v razredu, kar je v kombinaciji z zmogljivim dizelskim strojem resnično posrečena kombinacija. Toliko o tem, ali si dizelski terenec zasluži športno značko. Andrej Brglez
