Tiskane izdaje
Espace nove generacije je na cesti nezgrešljiv, s katere koli strani ga pogledamo, je jasno prepoznaven, zelo svoj in drugačen od katere koli konkurence, če jo, zlasti neposredno, sploh ima. Kaj pa je z vsebino?
Tudi znotraj espaceu ne manjka sloga. Sicer se z nostalgijo spominjamo minimalistično čistih potez predhodnika, zdaj je drugače, armaturna plošča voznika in sopotnika spredaj bolj objema. Je pa na njej, posebno na sredinskem delu, veliko posebnosti, če hočete, šarma. Izstopa večfunkcijski zaslon, ki deluje kot velika pokončna tablica; na njem si ogledujete in nastavljate marsikaj, dobro je viden tudi v nasprotni svetlobi in čeprav je različne nastavitve mogoče urediti z upravljanjem na dotik, je bilo meni veliko laže s priročnim spodnjim kolescem. Meniji so prijazno v slovenščini, v njih je marsikaj tako na temo načina vožnje kot upravljanja asistenčnih sistemov in udobja. V testnem vozilu, ki je imelo najboljšo opremo, smo si recimo lahko nastavili več vrst masaže ali z ukazom na zaslonu sklopili zadnje sedeže, kar sicer lahko storimo tudi iz prtljažnika in tega lahko odpiramo tako, da zadaj le pristavimo nogo. No ja, vse ni OK, radijske postaje so se prikazovale dvojno, kakšna sploh ne, ampak morda je bolj pomembno, da je zvok uživaško kakovosten.
Prikaz kvalitete zunanjega zraka malce bega, včasih se hitro spremeni iz čisto v zelo onesnaženo, ko na isti točki kasneje ponovno zaženemo avto, pa znova kaže čisto. Da ne pozabim, ključ je kartica, ki jo imate lahko ves čas v žepu, kar je zelo ugodno. Oblikovni in ergonomski dosežek je ročica samodejnega menjalnika, pohvaliti moram še predal pred sovoznikom, ki je lepa nadgradnja praktične rešitve iz capturja.
Sprednja sedeža sta skoraj prava fotelja, in to štejem za odlično. Zadaj seveda takšnih ne moremo pričakovati, so pa trije enakovredni sedeži v drugi vrsti kakovostni in uporabno vzdolžno pomični, škoda, da hrbtnemu naslonu ni mogoče nastavljati naklona. V glavnem pa je počutje tam prijetno. Opcijska sedeža v tretji vrsti sta le za res majhne otroke. Vsi se, kot rečeno, elegantno podrejo v ravno dno, ni več odnašanja iz avta. Če je v uporabi vseh sedem sedežev, ostane le nekaj malega prtljažnika, pri postavljenih petih sedežih je tovorni prostor kar konkreten, a ne tako zelo kot pri prejšnjem podobno dolgem grand espaceu. Kdo utegne pogrešati več višine. Je pa prtljažnik ugodno brez roba in ima s kovino zaščiten zaključek.
Testno vozilo je poganjal 1,6-litrski dizel z dvema turbinama, ki mu ni kaj prigovarjati, le večji športniki bi hoteli še več odzivnosti. Samodejni menjalnik je prestavljal lepo, mirno. Na testu je poraba po računalniku znašala od 6,5 do sedem litrov, čemur bi rekli solidno. Espace je imel v tej opremi vrsto asistenčnih dodatkov, so zelo koristni, z opombo, da deluje radarski tempomat le do hitrosti 40 km/h, če peljete počasneje, pač ne več. Avtomobil je z doplačljivim sistemom 4control v mestu lepo okreten, tudi v zavojih mu to pomaga. Testni je imel velika kolesa in dokaj visoke pnevmatike. Vzmetenje je delovalo udobno, z blagim vzdolžnim nagibanjem med vožnjo čez neravnine. Lahko izberete tudi športnejši program, a to značaja avta ne spremeni radikalno, najbolj mu ugaja zmerno živahna vožnja.
Drugo mnenje
Uau, to je tip avtomobila, ki ga imam rad: oblikovno drzen, drugače zasnovan in poln sodobne tehnologije. Nikogar ne pusti hladnega, še v avtopralnici si ga zvedavo ogledujejo tako zunaj kot znotraj. S kakšnim nemškim plebejcem se to ne dogaja. Tudi sedenje, dostop do različnih funkcij, umetelna ročica samodejnega menjalnika, pravi predal pred sopotnikom ... – vse to so stvari, ki zarišejo nasmešek na obrazu. Tudi francosko mehko podvozje ne pokvari zadovoljstva, saj espace plava v varnih mejah – ko gre zares, občutek lebdenja izgine in ovinke odpelješ konkretno, zanesljivo. Za tako dolg avtomobil je v mestu okreten, dobro deluje tudi elektronska pomoč pri odpiranju in zaklepanju. Futurističen infozabavni sistem (mislim, da ima takšen zaslon za zdaj samo Tesla) že vzbuja manj prijetne občutke. Nastavitev je ogromno, navigacijska naprava se prikaže čez celoten zaslon v vsem svojem sijaju, osnove pa so zapletene. Menjava radijske postaje je podoben podvig kot zagon jedrske elektrarne. Za povrhu RDS ne zna spreminjati frekvenc niti pri nacionalnem radiu, težko verjamem, da se tega po več kilometrih navadiš. Večji minus je cenen radarski tempomat, ki avtomobila ne ustavii in je treba biti z njim pozoren. Ne vem, na koncu od začetnega nasmeška ni ostalo veliko. Podrobnosti so tiste, ki puščajo bolj kisel občutek. Ne bi bilo treba ... Boštjan Okorn
