Tiskane izdaje
Lahko bi bil električni clio (dolg je 4,084 metra), a s svojo obliko že zunaj kaže, da je zagledan v prihodnost. Zoe je avtomobil, ki so ga od začetka razvijali kot električnega, klasično gnane izvedbe sploh nima, v slovenski svet električne mobilnosti pa prinaša novost: najem baterije.
Čeprav to ni bil del testa, velja povedati, da si s takšnim najemom, ki vam bo v petih letih pobral celotno subvencijo, pravzaprav kupite prihodnost. Po eni strani vam bodo upešano baterijo brezplačno zamenjali, obljubljajo pa tudi, da boste dobili novo, če bo na voljo zmogljivejša. V začetku boste dobili takšno, ki na papirju zmore zoeja popeljati 210 km daleč. In tu so besede prijaznega gospodiča iz Renaultovega klicnega centra: »Kakšno tretjino manj boste prevozili v realnem življenju!«
Prav ima. Ob prvem zagonu je na zaslonu sicer pisalo, da bo baterija prazna že po 105 km, a kmalu je bilo jasno, da je ta podatek precej pesimističen. Ob ustrezni kombinaciji avtocestne, relacijske in mestne vožnje smo prišli do seštevka 135 km, pri čemer je treba upoštevati, da si baterije nismo upali povsem sprazniti, hkrati pa smo test opravljali v najbolj vročih dneh in se pustili razvajati s klimatsko napravo. Tipko eco smo zato pustili pri miru, saj vpliva tudi na delovanje hlajenja, mi pa se nismo hoteli potiti.
Malce nas je presenetilo, da je polnjenje baterije z 22 kWh na domačem priključku trajalo več kot 10 ur, a menda polnilnik ne izkorišča celotne moči, če domačega polnilnega mesta prej ne pregledajo strokovnjaki. Poleg kabla s priključkom šuko je prtljažni prostor zasedal še debelejši, namenjen hitremu polnjenju, ki se konča v slabih treh urah – seveda odvisno tudi od moči polnilnega mesta.
Zoe pričakovano navduši s hitrim speljevanjem (od 0 do 100 km/h sicer pospeši v 13,5 sekunde), dovolj hitro in netežavno je mogoče doseči tudi največjo hitrost 135 km/h (po merilniku celo nekaj več). Najbolje se počuti pri mirni relacijski vožnji do hitrosti 100 km/h, med katero v povprečju porabi manj kot 15 kWh/100 km. Zanimivo je, da med manevriranjem ni popolnoma tih, pogosto je slišati brnenje (najbrž ventilatorja), včasih tudi rahlo, a nemoteče piskanje.
Med vožnjo se vendarle čuti tudi precej velika masa (skoraj 1,5 tone), nizko težišče pa omogoča nekaj več veselja v hitrih ovinkih. Takrat boste občutili manj športno plat volanskega mehanizma. Obvladovanje cestnih neravnin je dovolj nežno, a vseeno čvrsto, na sprednjih sedežih se sedi konkretno, zadaj je vse skupaj bolj klop kot ne.
Zoe je v notranjosti spodobno velik avtomobil, armaturna plošča je podobno futuristična kot zunanjost. Odličen infozabavni sistem R-link je serijski, tam je mogoče nastaviti tudi vse potrebno za polnjenje. Vtičnica je pod znakom na sprednjem delu avtomobila, odpreti jo je mogoče iz notranjosti ali s pritiskom na kartico daljinskega upravljalnika, ki vas sicer v avtomobil spusti, ne da bi jo jemali iz žepa, med oddaljevanjem od njega pa ga samodejno zaklene. Prtljažni prostor je s 338 litri kar konkretno večji kot v cliu, sem pa pogrešal polico, ki bi poravnala dno – ta rešitev bi vsaj skrila kabelsko solato.
Za zoejem se ljudje ozirajo in prepričan sem, da bi lahko postal množičen. A večina, s katerimi sem se pogovarjal, zanj ne bi odštela dosti več kot za dizelskega clia. Verjamem, da pri Renaultu to vedo in bodo sčasoma znali približati avtomobil najširšemu krogu kupcev.
Drugo mnenje
Zoe je avtomobil, ki ga je prijetno voziti, je nestresen, tiho odziven. Daje občutek, da je bil že od začetka pripravljan kot električni avtomobil in ne neka predelava. »Saj je sredinska armatura takšna kot v capturju,« mi je nekdo rekel, ampak zoe je bil čisto nov že kar nekaj nazaj, le k nam je pripeljal toliko pozneje. Če bi ga prvič videli pred omenjenim, bi se nam zdel še bolj mladosten. Od zunaj pa je še vedno zelo svež. Me je kaj motilo? Ne vem, zakaj ni delal program, da si nastaviš urnik polnjenja, in seveda bi si zelo želel večjega dosega.
Gašper Boncelj
