Poltovornjakom oziroma pickupom tečejo leta počasneje kot osebnim vozilom, zato je, če pride na trg že osma generacija, to še posebno lep dosežek. Toyoti se je s hiluxom posrečilo prav to.
Kakor se za poltovornjak spodobi, je novi hilux zgledno velik, saj meri konkretnih 5,3 metra. Ne glede na velikost kabine so njegove mere vedno enake. V našem primeru je bila dvojna, se pravi s štirimi običajno širokimi vrati in prostorom za pet potnikov; to pomeni, da je imel testni hilux najkrajši tovorni prostor oziroma keson (1525 x 1540 x 480 mm); nekoliko daljšega ima s tako imenovano podaljšano kabino in najdaljšega z enojno, ko se poleg tovora z njim lahko peljeta le voznik in sopotnik.
Čeprav je imel testni primerek najbogatejši paket opreme in še nekaj doplačljivih priboljškov, kar je med drugim pomenilo usnjeno oblazinjenje, ogrevane sedeže, brezstično odklepanje/zaklepanje, kamero za vzvratno vožnjo povezljivost z internetom, pa samodejno zaviranje v sili s prepoznavanjem pešcev in preprečevanjem trka, sistem za ohranjanje voznega pasu in še kaj bi se našlo, je na koncu še vedno poltovornjak. Z ojačitvami karoserije oziroma šasije so precej izboljšali vzvojno čvrstost, kar najbolj občuti voznik, a zaradi poltovornjaškega vzmetenja, ki na zadnji osi ne more brez listnatih vzmeti, je vožnja po ne povsem gladkem asfaltu še vedno precej kimajoča. To je pač nujni kompromis, ki ga zahteva nosilnost ene tone tovora, ki jo zmore hilux.
Če smo torej kot običajni vozniki morda malo razočarani nad hiluxovimi cestnimi sposobnostmi, nas po drugi strani navduši s svojimi tovornimi in terenskimi zmogljivostmi, na kar, vsaj malo tudi zaradi modnosti in siceršnje mačistične slave sodobnih pickupov, praviloma pozabljamo. Ko s suhega asfalta (in zadnjega pogona) zapeljete na brezpotje in pred tem seveda vklopite štirikolesni pogon (lahko med vožnjo, a pri hitrosti, manjši od 100 km/h), se njegova osebnost dobesedno spremeni. Na lepem ni ne duha ne sluha o nervoznem zadku, volanski mehanizem postane odzivnejši in hilux s štirikolesnim pogonom postane gibčen kot tiger, ki prav hlasta po težko prehodnih klancih. Ko vse skupaj postane že skoraj brezupno, pa imate na voljo še tako imenovani počasni štirikolesni pogon in čisto na koncu zaporo diferenciala; seveda mora vozilo pri aktiviranju teh možnosti mirovati. Na strmejših klancih pride prav še elektronsko nadzorovan spust, ko vozilo samo vzdržuje minimalno hitrost, voznik pa se lahko ukvarja le z volanom. Odlične terenske sposobnosti je v testnem vozilu dopolnjeval še šeststopenjski samodejni menjalnik. Da je hilux pravi terenski profesionalec, ne nazadnje pričata 31-stopinjski vstopni in 25-stopinjski izstopni kot. O kakšnem spojlerju, ki je skoraj obvezna oprema športnih oziroma mestnih terencev, torej ni sledu.
Povsem podrejen namenu je tudi 2,4-litrski dizelski štirivaljnik, ki je nasledil 3,0-litrskega predhodnika. Navili so ga na zmernih 110 kW (150 KM) in dosegli navor 400 Nm že od 1600 vrt./min., kar se obnese predvsem pri počasnem prebijanju čez slabe podlage in pri vleki do 3,5 tone težke prikolice. Kljub temu da voznik lahko ob običajnem izbira še varčni in agilnejši (power mode) vozni režim, nas je testni hilux nekoliko razočaral le z razmeroma veliko žejo. Tudi ko je bil neobremenjen in smo z zmerno hitrostjo vozili v varčnem načinu, ni porabil manj kot dobrih 10 l/100 km. Očitno že njegova suha teža, ki znaša skoraj 2,2 tone, zahteva svoje.