Tiskane izdaje
Dolga leta je veljalo, da je pojem Volvovega avtomobila njihov veliki karavan, npr. nekoč serija 200, pozneje 850 in v zadnjih letih volvo 70. Zdaj so tudi karavanom precej trga vzeli športni terenci, vendar švedski veliki družinski avtomobil s prostornim prtljažnikom vozi tudi v novi generaciji. Rečejo mu volvo V90.
Volvo V90 je res velik avtomobil, s 4,93 metra je 11 cm daljši kot predhodnik V70, kar je videti, ko ga opazujemo s strani, vendar razmeroma nizka strešna linija pomaga, da ne deluje že prezajeten. V kabini nas pričaka vse tisto, s čimer sta nas v večini navdušila že limuzina in XC 90. Armaturna plošča je zasnovana in izdelana kakovostno. V bogato opremljenem testnem primerku so bili nasploh materiali vrhunski, z lesom in usnjem vred. Vse deluje lepo in na otip prijetno. Položaju za volanom lahko takoj le prikimamo, nekaj dni vožnje pa pokaže, da je zelo prijazen tudi večfunkcijski zaslon na dotik. Gre za eno tistih rešitev, ki delujejo tako dobro, da bi se res lahko odrekel tipkam in vrtljivim gumbom, na katere sicer prisegam.
Sedeža spredaj sta bila bogato nastavljiva, z možnostjo masaže in v prijetnih usnjenih prevlekah, kar je vse dobro, moram pa le pristaviti, da sta dajala nekako tehničen občutek, to niso več izjemno udobni fotelji iz nekdanjih velikih volvov. Na drugi klopi je za relativno tankima sprednjima sedežema zelo prostorno, a izrazito za dva potnika, vmes je po tleh visok sredinski tunel. Prtljažnik je pričakovano lepo urejen, obložen s prijetno tkanino, nima skritih prekatov in ga je mogoče pregraditi. Po litrih je malo manjši kot v krajšem predhodniku, a bolj kot to Švedom malce zamerim, da ni več deljiv in povečljiv v razmerju 40/20/40, temveč le 60/40.
Kljub svoji velikosti deluje volvo V90 na cesti presenetljivo lahkotno. Veliko bolj kot v prejšnji generaciji. Udobje in čvrstost mu hkrati zagotavlja podvozje z doplačljivim zračnim vzmetenjem. V90 je prijeten in zmogljiv potovalnik. Motor ima oznako D5, vendar ni več petvaljnik, ampak štirivaljni dizel z največjo močjo 172 kW; sicer se ne oglaša več z zamolklim žametnim zvokom, zmore pa več kot dovolj. Njegov dvostopenjski turbopolnilnik ima dodano tlačno posodo s kompresorsko stisnjenim zrakom, ki mu po potrebi hipno doda moč. Odlično se obnese, nobene pripombe nimam za neslišni samodejni menjalnik in štirikolesni pogon je pri tako velikem avtomobilu vedno zelo koristen. Ob vsem tem je poraba po računalniku znašala spodobnih sedem litrov, kar je precej več od tovarniške vrednosti, vendar se mi glede na konkretno odzivnost in hladno vreme v času preizkusa le ni zdelo veliko.
Volvo V90 je zelo zanimiv premijski karavan, ki izstopa predvsem z ureditvijo sprednjega dela kabine, prinaša vrsto zelo naprednih in dobro delujočih varnostnih rešitev (npr. izjemno odziven radarski tempomat) ter vedno nestresno vožnjo, s čimer se verjetno odkupi za majhen korak nazaj pri praktičnosti.
Drugo mnenje
Čeprav sta sprednja sedeža vse prej kot udobna fotelja – očitno so se tudi pri Volvu vdali modi bolj tehnicističnega oprijema telesa –, ti je takoj jasno, da si sedel v premijsko vozilo. Povsod sta opazni umirjena eleganca in domačnost, ki jo pričarajo predvsem bogate lesene obloge. Vse to dopolnjuje vrhunska ergonomija. Nesporno je, da je V90 s skoraj petimi metri dolžine in temu primerne širine velik karavan. Poleg prostornosti, ki jo na sedežih v drugi vrsti kvari le zajeten sredinski hodnik, ki precej omejuje morebitnega petega potnika, je odlika tega volva tudi odlično uglašeno podvozje, ki med križarjenjem potnike zapelje v nekakšno zamaknjenost, v športnem načinu pa dovolj otrdi. Temu odlično sledi tudi dvolitrski turbodizel. Gregor Pucelj
