Preizkusili smo: Renault clio 1.2 TCE I feel Slovenia

Clio se je vrnil v Novo mesto, zato so se pri Renaultu odločili, da Slovencem pripravijo posebno popotnico. S serijo Slovenijo čutim želijo poudariti njegov pomen za naš avtomobilski trg, ki je tako vendarle dobil tudi avtomobil nižjega razreda s precej bogato opremo – če upoštevamo, da teče že šesto leto aktualne generacije clia.

V tem času smo se že navadili, da imajo tudi majhni avtomobili kak­šno sodobno aktivno varnostno opremo, ki pa je pri cliu ni mogoče dobiti niti kot dodatno opremo in je zato seveda tudi slovenska serija ne premore. Zato pa ne morem mimo odličnih žarometov iz svetečih diod, ki smo jih v temnejših dneh leta še posebno veseli. V tem cliu nasploh ne manjka veliko tistega, kar bi priporočali ob nakupu novega avtomobila, pa naj gre za samodejno klimatsko napravo, tempomat, dežna tipala, infozabavni sistem z navigacijsko napravo (včasih bi si želeli, da bi kakšno funkcijo izvedli z manj pritiski na sicer odzivnem zaslonu), sistem za pomoč pri parkiranju, brezstično kartico za vstop in zagon motorja s samodejnim zaklepanjem ali posebno oblazinjenje in atraktivna 16-palčna lita platišča.

Testnega clia je poganjal najmočnejši bencinski motor, 1,2-litrski štirivaljnik z največjo močjo 88 kW. Nekako pričakovano se je odrezal za koristnega sopotnika, saj v mestu ni po nepotrebnem razgrajal ali strašil s kakšno turbo luknjo, na relacijskih vožnjah pa se je izkazal z mirnostjo, sorazmerno tihostjo (bolj, a še vedno ne moteče, se je slišal piš vetra) in zglednimi zmogljivostmi. V kombinaciji s šeststopenjskim ročnim menjalnikom smo na testu v povprečju porabili nekaj pod 7 l/100 km, kar ni malo, a v resnici ne odstopa od porabe drugih podobno gnanih avtomobilov v tem razredu.

Clio še naprej ostaja eden prijet­nejših majhnih avtomobilov. Kakšna stvar v njem lahko zmoti le najbolj pikolovske, je pa res, da po ničemer ne izstopa. Vozne lastnosti so dobre, ne pa najboljše, včasih se zdi, da bi potrebovali kakšno bolj konkretno informacijo na volanskem obroču, lahko pa pohvalim dobre sedeže in preprosto nastavitev ustreznega položaja za volanskim obročem – na katerem smo ponoči pogrešali osvet­litev gumbov za upravljanje.

Ker vse to že dobro poznamo, se na koncu posvetimo še oznaki I feel Slovenia. Vsaj na cliu temno sive barve jo boste na zadku težje odkrili, pogrešali smo kakšen bolj konkreten »slovenski« dodatek, denimo značilno zeleno barvo, slovenskega avtomobila v teh časih tudi še ne poganja elektrika. Saj morda ga nekoč bo, tokrat pa je clio, ki čuti Slovenijo, predvsem smela poteza Renaulta, ki piha na dušo slovenskim kupcem. Nikakor ne s slabim izdelkom ...