Tiskane izdaje
Veliki zasloni, vse pogosteje na dotik, so v zelo kratkem času dobili domovinsko pravico v avtomobilih. Zdaj jih najdemo tako v mestnih malčkih kot v najdaljših limuzinah. Pa so v teh dražjih modelih, pogosto označenih s pridevnikom premijski, infozabavni sistemi kaj naprednejši in atraktivnejši?
Zapeljali smo se v predstavnikih treh nemških proizvajalcev prestižne cestne pločevine. Skupna ugotovitev je, da so zasloni večji in jih je več kot v večini »plebejskih« modelov. Seveda so izjeme, kot je denimo citroën C4 picasso s svojim enormnim prikazovalnikom v višjih paketih opreme, a v splošnem so premijski modeli nekoliko v prednosti. Večinoma ponujajo tudi naprednejše upravljanje, navadno z vrtljivim in v štiri smeri premikajočim se gumbom na grebenu med voznikom in sopotnikom. To omogoča pomikanje po izbirnikih brez prepogostih odmikov pogleda s ceste. Tak gumb srečamo tudi v kakšnem nepremijskem avtu, denimo v mazdah, a v glavnem ga uporabljajo proizvajalci, kot so BMW, Lexus in Mercedes. Nekateri sistemi v dragih avtih tudi ponujajo več možnosti in funkcionalnosti, čeprav to ni vedno nujno. In zaradi dodatnih izbir je lahko upravljanje bolj zapleteno.
Vseobsegajoč zaslon
Audi je najprej spomladi v novem TT in zdaj še v bolje opremljenih A4 celoten zaslon prestavil v voznikovo vidno polje, kjer so navadno merilniki, sredinski del armaturne plošče pa je pustil prazen. Tako je morda prikrajšal sopotnika, toda zato omogočil čisto drugačno izkušnjo vozniku. Zaslon za volanom je namreč res velik in prevzema vlogo edinega prikazovalnika v avtu. Prilagoditi ga je mogoče na več različnih pogledov. Lahko celotno površino zavzema določena »aplikacija« (navigacija, radio, glasba, informacije o vozilu …), lahko pa je ta samo v srednjem delu in sta ob strani ali merilnika ali kaj drugega, denimo glavne informacije navigacijske naprave. Razlika v primerjavi z običajnimi zaslon(čk)i je občutna. Med merilniki večinoma srečamo kvečjemu manjši pokončen zaslon ali kakšnega okroglega, vendar običajno le s podatki iz potovalnega računalnika in morda še kakšno malenkostjo. Tu pa ima voznik na voljo navigacijo v tako velikem delu vidnega polja, kot je verjetno ni videl še nikjer drugje. Zaradi tega niti ni treba obračati glave in odvračati pogleda s ceste, čeprav je res, da je treba prilagoditi izostritev, saj se zaslon ne vidi najbolje, če smo osredotočeni na dogajanje pred vozilom. Kljub temu se nam zdi Audijev sistem korak naprej glede varnosti in atraktivnosti pri vožnji.
A ima tudi Audi še možnosti za napredek. Upravljanje je sicer dokaj priročno – večina tipk je na volanu –, vseeno pa je treba nekatere trike ali nekako odkriti s poskušanjem ali o njih prebrati v navodilih za uporabo. Raznolikost vsebine je pravzaprav dokaj skromna. Poleg radia, dostopanja do glasbe na telefonu (povezanem prek bluetootha) ali ključku usb, navigacije in informacij o avtu bi lahko Audi ponudil še kaj. Denimo neposreden dostop do kakšne od storitev pretočne glasbe (deezer itd.), prometnih in vremenskih informacij in podobno.
Plejada funkcionalnosti
BMW se je v prenovljeni trojki (zelo podobno pa tudi v drugih svojih avtomobilih) odločil za konvencionalnejši pristop, saj velik in širok zaslon kraljuje na sredini armaturne plošče. Toda pred voznikom ga dopolnjuje izvrsten prosojni (head-up) zaslon, o katerem pa več kdaj drugič. Sredinski zaslon ponuja veliko informacij in kakovostno grafiko ter nekaj več »zvrsti« kot Audijev zaslon. Med drugim podrobnejšo navigacijo, več različnih pogledov na kamere (zadaj in spredaj), kar znatno olajša parkiranje in vzvratno vožnjo, in tudi razdelek connected drive (povezana vožnja), kjer so na voljo vremenska napoved, novice in še nekatere aplikacije. Tudi sicer je dostop do vsebin na povezanem telefonu dober in celoten sistem daje sodoben vtis. Moti le občasno nelogično navigiranje v izbirnikih ter dokaj zamudno vnašanje naslovov ali interesnih točk v navigacijsko napravo. Pa tudi nekatere izbire, med drugim glede prikaza, podobno kot pri Audiju niso logične na prvi pogled. Vseeno se zdi BMW-jev infozabavni sistem eden bolj izpopolnjenih in je naprednejši od tistih v manj prestižnih avtomobilih.
Pozdrav z preteklosti
To pa bi težko trdili za sistem v mercedes-benzu GLE. Grafična podoba in sam zaslon z velikostjo in obliko »tablice« na armaturni plošči ne navdušita, prav tako je funkcionalnost na ravni izdelkov z manj zvenečimi imeni. Večino osnov – predvajanje glasbe z različnih virov, vodenje do cilja in podobno – opravi zadovoljivo, a brez presežkov in vrhunskega sloga, kot bi ga pričakovali v takem avtu. Tudi tu je bil vgrajen prosojni zaslon pred voznikom, ki pa je bil manj dovršen kot tisti v BMW-ju. Se pa Mercedes tudi v tem pogledu pripravlja storiti velik korak naprej, na januaski razstavi v Detroitu bodo, v novem modelu razreda E prikazali, kot napovedujejo, povsem preurejeno upravljanje infozabavnega sistema.
Glede na videno v treh preizkusnih modelih lahko povzeli, da večinoma prestižni razred, pričakovano, ponuja več od množičnega – navsezadnje je treba pri večini modelov za popolno infozabavno izkušnjo konkretno (dodatno) seči v žep.
