Tiskane izdaje
Takšen cactus ni za adrenalince! Če ste ga vseeno kupili zaradi videza, vas bo morda sčasoma prevzgojil in vam priljubil užitke lagodnejšega življenja; ko pridete na cilj v poldrugi uri, ne v 89 minutah. In kot je rekel André Citroën: »Tisto, česar avtomobil nima, se ne more pokvariti!«
Oprema feel edition daje paket auto s samodejno, prek zaslona upravljivo klimatsko napravo s tremi načini delovanja in odličnimi šobami, meglenke, ki osvetlijo tudi ostre ovinke, dodaja funkciji samodejnih luči in brisalnikov ter drugi USB-vhod. Vse drugo je okrasje – testni avtomobil je bil obut v 17-palčne pnevmatike, na katere ne smete namestiti verig. Tudi obloge air bump so, bolj kot ne, nekonvencionalen okras.
Po podrobnejšem ogledu boste pogrešili vrsto že samoumevnih zadev: niti voznikovo elektrificirano okno ni samodejno, ni merilnika vrtljajev motorja, volanski obroč se nastavlja le po višini, višina zgornjega vpetja varnostnih pasov pa sploh ne, zadnji okni se izpahneta samo v en položaj, ni držajev nad vrati, ogledalci in zadnji del kabine niso osvetljeni. Se privadiš in se požvižgaš. Tisti, ki smo kdaj imeli dvovaljne citroëne, globoko vzdihnemo od grenko-sladkih spominov.
Celo zaradi motorja. Trivaljnik se nikakor ne izpostavlja: ni preveč hrupen, teče gladko in zvezno ter nikdar prav energično – na avtocesti se zgodi, da ne zmore zagotoviti na tempomatu nastavljene, ne pretirane hitrosti. Za prehitevanje in klance je treba prestaviti navzdol, kar gre gladko in natančno, razen v vzvratno prestavo. Testna poraba je nihala med 5,5 in največ 6,8 litra bencina na sto kilometrov.
Vzmetenje je občutno na udobno stran, le ostrih udarcev v obe vzporedni kolesi hkrati ne mara. Udobje plačaš s trohico pokimavanja in nagibanja, kar pa nič ne kvari odlične vodljivosti in lege na cesti. Motor in podvozje podpirata gladko, tekočo vožnjo in tako vožen cactus sploh ni počasen. Zavore so učinkovite, občutek na pedalu je rahlo gumast, kar je spet citroënovsko. Električni volan je dober.
Spredaj je dovolj prostora vzdolžno, počez malo manj. Stekla so nizka, zato vidljivost ni najboljša, posebno ne nazaj. Pri cactusih z ročnim menjalnikom sta prednja sedeža konvencionalna, med njima je le povprečen komolčnik. Sta mehkejše vrste, bolj razvajata kot podpirata. Odložišča ne navdušujejo. Ergonomija in funkcionalnost sta v glavnem dobri. Kar posrečeno je, da se na glavnem zaslonu v beli barvi izpiše zgolj pomemben podatek, manj pa, da je zato stanje goriva vse do rezerve slabše berljivo. Komunikacijska podpora je dobra: modrizob, USB-, 12-voltna in AUX-vtičnica, radio brez CD ima spodoben zvok. Na osrednjem zaslonu na dotik upravljate in nadzorujete vse manj pomembne funkcije in naprave, pomembne imajo k sreči še vedno ločena upravljala.
Zadaj je vstop povprečen, a sedi se odlično in prostor za stopala je sploh izjemen. Od opreme ni drugega kot velika predala v vratih in kaveljčka nad vrati. Naslonjalo je nerodno sklopno samo v celoti, sedalo sploh ne, zato ima povečani prtljažnik poševno površino s stopnico. Sam prtljažnik ni majhen in je dobre oblike, le prag je visok in obročki niso trdni.
Šarmanten, nonšalanten, komforten, eksistencialističen, ignorantski – zelo francoski!
