Preizkusili smo: Peugeot traveller L2 blueHDi 150 BVM6 allure stop&start

Koncept ni nov, PSA ga je s partnerji razvil že leta 1994. A takrat, pa tudi v drugi generaciji po letu 2006, je bil expert, kakor so ga poimenovali pri Peugeotu, zgolj srednje velik kombi, brez ambicij konkurirati avtomobilsko naravnanim enoprostorcem. Traveller je drugačen.

Zunaj seveda ne more skriti, da je pod pločevino in velikimi steklenimi površinami predvsem prostoren. Tudi vstop v kabino je tako spredaj kot zadaj (par električno upravljanih drsnih vrat) bolj kot ne kombijevski, sedi se vsaj nadstrop­je, če ne celo dve višje kot v tako želenih športnih terencih. To ima tudi slabo stran, saj je, denimo, predal v vratih za voznika pregloboko, da bi lahko iz njega vlekel stvari (očala in podobno) med vožnjo.

Kombijevska ostajajo dvižna vrata prtljažnika, ki so res velika in zato zahtevajo dovolj odmika od stene oziroma zadaj parkiranega vozila. Testni traveller je imel več­jo medosno razdaljo (3275 mm) in srednjo dolžino (4956 mm), zadaj pa le eno vrsto s tremi sedeži. Že v osnovi je to pomenilo skoraj kubični meter prostora, ob povsem naprej pomaknjeni drugi vrsti (ko se tam še vedno spodobno sedi) je za prtljago več kot poldrugi kubik prostora. Ne, na teh avtomobilih ne boste videli prav veliko strešnih kovčkov, tudi zato ne, ker je mogoče kakšno daljšo stvar (denimo smuči) potisniti pod zadnjo vrsto sedežev.

Prav nič kombijevska ni oprema prostora. Pločevine skoraj ni videti, povsod so plastične ali tekstilne obloge, le vodila za opcijske sedeže v tretji vrsti in pomanjkanje roloja ali podobnega prekrivala izdajajo, da gre za drugačno vrsto vozila. Sedeže v drugi vrsti je seveda mogoče odstraniti (v razmerju 60:40), kar ni prav lahkotno početje, a dva ga bosta zmogla brez težav. Pohvalim, da je ponovno nameščanje otročje lahko. Sicer pa potniki v drugi vrsti sedijo zares kakovostno, sedalni del je namreč postavljen konkretno višje kot pri, denimo, enoprostorcih, prostora nad glavo je, kajpak, dovolj, na naslonjalih sprednjih sedežev sta mizici.

Tudi spredaj imata voznik in sovoznik prej občutek, da sedita v udobnem avtomobilu kot v okornem kombiju. Nanj morda spominja prostor med sedežema, kjer je le ravno dno, primerno za prevoz kakšne torb(ic)e ali podobne priročne prtljage. Obregnem se še ob neobložene plastične površine za shranjevanje drobnjarij (tudi višje postavljen predal v vratih), kar malce oteži iskanje pravega prostora za ključe, daljinske upravljalnike in podobno (telefon imam sam vedno v žepu). Pomaga lahko eden od dveh predalov pred sovoznikom, ki sta povprečno velika.

A tu je kombijevskega občutka konec. Tako sedeža, odeta v usnje, z naslonjalom za roko, masažo in gretjem, kot voznikov delovni prostor so povsem avtomobilski. Celo zaslon infozabavne naprave je enak kot v drugih peugeotih – če bi dodali še nove upravljalne gumbe iz peugeota 3008, pripomb sploh ne bi imel. Vse skupaj zaokroži prosojni zaslon pred voznikom, ki se dvigne ob zagonu motorja (s pritiskom na gumb, saj je ključ brezstični).

Takrat se oglasi dvolitrski dizelski motor z največjo močjo 110 kW, ki pa niti v najhladnejših dneh ne razgraja. Pravzaprav je bolj tih in miren kot v marsikaterem »običajnem« avtomobilu, v dobro mu štejem zvezno pospeševanje in povsem konkretne zmogljivosti. Poraba goriva v povprečju doseže približno 8 l/100 km, lahko pa se spusti tudi zelo blizu 7 l/100 km. Edino, kar v celotni zgodbi moti, je v kovino odeta prestavna ročica natančnega šeststopenjskega ročnega menjalnika, ki se je v mrzlih dneh skoraj nismo upali dotakniti brez rokavic.

Traveller se pelje udobno, celo med hitrejšo vožnjo skozi ovinke daje povsem spodoben občutek, v mestu pa je s svojo dolžino manj zaželen, čeprav bi lagal, če bi rekel, da je neokreten. Bolj ga mučita dolžina in širina. A kot takšen je vseeno primeren tako za klasične avtomatske avtopralnice kot za večino parkirnih hiš (no, vsaj tistih, ki imajo strop najmanj dva metra nad tlemi).

Malo je dandanes avtomobilov, ki nas še presenetijo, a tale traveller je zagotovo med njimi. Seveda je specifičen, a omogoča veliko možnosti kombiniranja sedežev in prostora za prtljago, zato bi ga sam takoj priporočil družinam s tremi otroki. Za priporočilo tistim z več otroki bi moral preveriti še, kako prostoren je, ko ima postavljeno še zadnjo vrsto sedežev. In ti so precej bolj konkretni kot tisti, ki jih v tretjo vrsto nameščajo v klasičnih enoprostorcih ali celo križancih …