Z več kot poldrugo desetletje starim priusom je Toyota postavila enega od temeljev drugačne mobilnosti. Zdaj so hibridi vse bolj realna alternativa dizlom, o čemer nas bo med nekajmesečnim druženjem poskušal prepričati testni auris.
Prius je bil nekonvencionalen pionir. Z njim je Toyota orala ledino in sejala seme energijske učinkovitosti in manjših okoljskih obremenitev. Oblikovno nezanimivi in vse prej kot zelo praktični prius prve generacije je bil ikona in »modni dodatek« takšnih in drugačnih zvezdnikov, ki so konec devetdesetih let prejšnjega stoletja tudi z njim gradili svojo identiteto ter poudarjali okoljsko in družbeno ozaveščenost. Zdaj, ko se po svetu vozi že nekaj milijonov Toyotinih hibridov, je drugače. Za zvezdniško in filozofsko izstopanje ni prostora! Zdaj je čas matematike in ekonomike. Auris TS je zato po obliki običajen karavan, z udobno in solidno notranjostjo ter velikim prtljažnikom, pri katerem se račun začne in konča s prepletom električnih in bencinskih kilovatov v službi manjše porabe goriva, manjših izpustov in želje po kar najboljši izrabi sicer zavržene kinetične energije.
Pogonsko srce sestavljata iz priusa znana 1,8-litrski bencinski štirivaljnik s 73 kW (99 KM) in 142 Nm navora ter elektromotor z nazivno napetostjo 650 V, močjo 60 kW (82 KM) in največjim navorom 207 Nm v območju do 1000 vrtljajev na minuto. Skupne moči, ki jo na prednji kolesi prenaša električni brezstopenjski samodejni menjalnik E-CVT, je za 99 kW (136 KM). Nič manj ni pomemben podatek o 28-celični nikelj-kovinsko-hidridni bateriji s kapaciteto 6,5 amperske ure. Podatek ne šokira, je pa v bateriji dovolj energije za zmerno pospeševanje na ravninah do približno 50 km/h in umirjeno »jadranje« na krajših razdaljah, ki se merijo v največ dveh do treh kilometrih. V idealnih razmerah se lahko strpen in umirjen voznik tako približa tovarniškemu povprečju 4,0 litra goriva na 100 kilometrov.
So pa občutki ob pogoju, da se prilagodiš avtomobilu in njegovi filozofiji, prijetni. Raven hrupa je zavidljivo nizka. Po umirjenem dotiku plina auris spelje skoraj neslišno in premaguje mestno gnečo brez brnenja in dizelskih tresljajev – elektrika je skoraj neslišna. Je pa jasno, to je avtomobil za mestne in primestne razdalje. Seveda ga lahko močneje poženemo, a se tega slišno brani. Odziv pogonskega sklopa spremlja opazna rast decibelov. Auris ni namenjen takšni atletiki, čeprav lahko potegne z mesta do 100 km/h v spodobnih 11,5 sekunde. Enako velja za daljše avtocestne vožnje z večjo hitrostjo, kjer se po porabi in akustičnem udobju težko meri z dizelskimi sorodniki. Med testom bomo zato najbolj pozorni na porabo goriva in miselni preskok, ko gre za način vožnje; hibrid je pač namenjen za varčno in okoljsko manj obremenjujočo vožnjo, ne pa »brušenje« podeželskih zavojev, med katerim bi volanu zlahka pripisali pomanjkanje komunikativnosti in natančnosti.
Pri iskanju plusov in minusov ne moremo zanemariti niti servisiranja. Motor verjetno najbolj zelenega aurisa nima jermenov, zaganjača, alternatorja in sklopke. Manjše so tudi obremenitve zavornih komponent, saj jih med ustavljanjem razbremenjuje generator za pretvorbo kinetične energije v električno. Pri Toyoti pravijo, da so stroški rednega vzdrževanja zato manjši za 19 odstotkov, kar naj bi v primerjavi z dizelskim modelom pomenilo prihranek kakšnih 250 evrov na leto. Tako vsaj teorija!