Tiskane izdaje
Za začetek – je problem vožnje v nasprotno smer samo problem avtoceste?
Mi govorimo o avtocesti ali hitri cesti. Lahko pa je tudi problem priključne državne ali občinske ceste, če je križišče z državno ali občinsko cesto v območju priključka neustrezno.
Lanski podatek o 200 zaznanih vožnjah v nasprotni smeri bi radi umestili v neki časovni okvir. Kakšna je primerjava s prejšnjimi leti?
Podatkov za nazaj je malo in so nepopolni. Zaznanih klicev ljudi je veliko, po podatkih policije pa je bilo lani procesiranih primerov, se pravi takšnih, ki so bili tudi kaznovani, 26. Drži pa, da dokler smo imeli na primorski avtocesti še zaprt cestninski sistem, tega tam ni bilo. Poleg tega smo z uvedbo odprtih cestninskih sistemov in pozneje z uvedbo vinjet veliko prometa preusmerili na avtoceste, ki so v splošnem nekajkrat bolj varne, a po drugi strani prinašajo ta milo rečeno neugodni pojav vožnje v nasprotni smeri. Vedno ne moreš imeti popolne »win-win« situacije.
Bi lahko povzeli, kakšni so vozniki, ki zapeljejo v nasprotno smer?
Vsaka takšna vožnja je primer zase. Toliko kot jih je, toliko je razlogov. Nekateri sicer pravijo, da je udeleženih več starejših voznikov, da je pogosto vzrok alkohol, vendar je v resnici veliko razlik. Tudi geografsko ni neke specifične lokacije, kjer bi se vožnje v nasprotno smer pojavljale pogosteje.
Ste gradbeni inženir. Kaj je vendarle mogoče storiti pri projektiranju izvozov, da bi takšne primere preprečili?
Takšen primer je priključek Vipava. V smeri proti Razdrtem je zdaj novo krožno križišče, ki ima dve funkciji: na vzporedni cesti umirja promet, z obliko priključka pa kar najbolj onemogoča vožnjo oziroma uvoz v nasprotni smeri na hitro cesto. Narobe bi se bilo sicer mogoče zapeljati, a bi to morali storiti res zavestno, pa še zapeljati malo čez robnik. Pri tem krožnem križišču je šlo za rekonstrukcijo obstoječega priključka, ki je trajala, od zaznave problema do končne izvedbe, skoraj osem let. Sem pa kot soavtor predloga ureditve ponosen nanj. So pa takšni na primer že vsi priključki na zadnji zgrajeni ptujski avtocesti.
Zakaj so za vožnjo v nasprotno smer problematični predvsem avtocestni priključki v tako imenovani obliki diamanta?
Gre za priključek, ki je največkrat izveden v mestnem okolju, kjer je velika omejitev s prostorom. Ti priključki so lahko zelo varljivi, jih je pa mogoče popraviti s tako imenovanimi talnimi mejniki. Ponekod so neustrezno ali morda zavajajoče postavljeni tudi prometni znaki oziroma signalizacija.
Koliko je v Sloveniji še problematičnih točk, na katerih je mogoča vožnja v nasprotno smer? Koliko časa potrebujemo za njihovo ureditev?
Po približni oceni je takšna približno tretjina od skupno 123 priključkov. Časovno pa je vse odvisno od sposobnosti financiranja, Dars ima sredstva za ta namen, medtem ko je pri direkciji za ceste, ki je odvisna od proračuna, s financami teže. Nekaj primerov je še posebno neugodnih, na primer priključek v Ljubljani na Brdu, ki kar kliče po krožnem križišču. Podobno je pri uvozu iz Domžal na avtocesto proti Ljubljani, saj Ljubljana leži desno proti zahodu, a moraš proti Ljubljani z Vira zaviti na levo. Gre za izrazito nesugestivno oziroma deloma zavajajočo obliko priključka.
Je res problem o tem, da pri priključkih ni enotnega načrtovanja?
Res je, saj je pri nas razmeroma malo prostora, precej je urbanističnih omejitev, lahko gre tudi za finančne zahteve investitorja, da se ne porabi preveč denarja.
Smo po drugi strani z izvozi tudi razvajeni in jih imamo zelo veliko?
Tudi to drži, v povprečju jih imamo dvakrat več kot na avtocestah v tujini. Razlog pa je morda tudi v tem, da smo avtoceste gradili po majhnih odsekih.
Kakšno je vaše mnenje o fizičnih ovirah, tako imenovanih grabljicah?
O tem smo razpravljali in ugotovili, da je to lahko tudi sporno. Vprašanje je na primer, ali bo to voznika povsem ustavilo, ali ga bo morda celo poškodovalo. Za zdaj za fizično ustavljanje ne poznamo neke idealne rešitve. Če vemo, da obstajajo trije načini vožnje v napačno smer – na uvozu, na počivališčih in po obračanju na cesti, vsaj slednjega nikakor ni mogoče fizično preprečiti. To lahko le detektiramo in o tem obveščamo.
Je torej enako ali še bolj pomembno predvsem opozarjanje drugih udeležencev v prometu na takšne nevarne pojave?
Pri vseh milijardah prevoženih kilometrov po avtocestah in hitrih cestah je teh primerov razmeroma malo, če pa se zgodijo, so lahko posledice zelo hude. Glede vašega vprašanje velja, da je ena možnost hitro opozarjanje in obveščanje na sami avtocesti s semaforji in obvestilnimi portali ter drugimi informacijskimi kanali, druga pa ta, da bo slej ali prej, domnevam, da v 10 do 15 letih, delovalo tudi komuniciranje med vozili samimi ter komuniciranje med vozili in cesto oziroma obcestno opremo in da bo sistem narejen tako, da boš v avtomobilu dobil nujno obvestilo, tudi če boš na primer imel ugasnjen radio oziroma ne boš poslušal tiste postaje, ki o tem obvešča.
