Tiskane izdaje
BMW cruise e-bike ima aluminijast okvir, ki se z ukrivljeno zgornjo cevjo »bikov vrat« oblikovno zgleduje po motornih kolesih te znamke. Spredaj so vzmetne vilice, menjalnik ima deset stopenj. Električna oprema je Boscheva. Baterija zmore 400 Wh in jo polnimo do 3,5 ure. Kolo tehta 22 kg. Izbiramo med štirimi stopnjami moči, kar je mogoče v vsakem trenutku odlično kombinirati s prestavami. Samo na pedale teče BMW gladko, a ne najbolj lahkotno, na spustih se izkaže odlična ciklistika s prvovrstnimi kolutnimi, hidravličnimi zavorami. Prikazovalnik in izbira načinov sta priročna. Na razgibani, 16 km dolgi progi z enim zelo strmim vzponom se je električna podpora izkazala. Z malo napora sem dosegel čisto povprečno hitrost 20,7 km/h. Po koncu vožnje je prikaz preostalega dosega padel z 90 na 79 km v tretji stopnji pomoči, večinoma pa sem uporabljal drugo stopnjo pomoči, ki naj bi bila enaka vloženemu trudu kolesarja. Temu kolesu je mogoče zameriti samo, da niti za doplačilo ne dobiš prtljažnika, kar mu zmanjšuje vsakdanjo uporabnost.
Kolovat je domača znamka in njihova e-kolesa niso serijska, temveč so po naročilu predelana iz kolesa, kakršno pripelje ali si zaželi kupec. Izbirate med motorji spredaj ali zadaj, dobite lahko tudi močnejše od testnega, izbirate vrsto in kapaciteto baterije, kar vse spreminja ceno. A dobite prav tisto, kar si želite. Njihova kolesa načeloma niso pedeleki (na željo tudi), temveč vas lahko peljejo brez dodatnega vrtenja pedalov. Doseg je tako seveda manjši, a nihče vam ne brani, da se še sami pomujate. Kolovat ima nekakšen tempomat, s katerim nastavite stalno moč, nad njo pa po želji prispevate z lastnimi nogami in podaljšate doseg. Električno dogajanje nadziramo samo z ročico »plina«, s tempomatom in tremi lučkami stanja litij-ionske baterije z 10 Ah. Ta se polni do štiri ure. Izdelava je dobra, vilice ob vpetju motorja ojačijo. S kolovatom smo dosegli največjo hitrost od vseh, njegova pomoč v strm klanec pa je bila zelo podobna drugim e-kolesom, na koncu poti je bila zaloga elektrike podobna tisti pri dražjih tekmecih. Zaradi prednjega pogona je na spolzkem potrebne nekaj previdnosti. Izbrano kolo je imelo šest prestav in bi si za boljše kombiniranje želeli malo daljši skupni prenos. Sedež je bil daleč najudobnejši od vseh. Če se boste odločili za naročilo pri Kolovatu, naj bo izbrano kolo čim bolj trdno, vilice pa ne smejo biti aluminijaste.
Scott-sportster 15 je že v akcijski prodaji. Scott se na pedale pelje najlepše, električna oprema je skoraj enaka tisti pri e-bike BMW. Z njim smo dosegli povprečno hitrost 21 km/h, na koncu je bil preostali doseg zelo podoben kot pri BMW. Aluminijasti okvir je zelo trden, spredaj so podobne vzmetne vilice kot pri BMW, Shimanov menjalnik ima devet dobro prilagojenih stopenj. Zavore so hidravlične z malo manjšimi koluti kot pri BMW. Dizajn je nekam klasično kolesarski, kar bo marsikomu všeč, oprema je kakovostna, bogata in kolo je zato zelo uporabno. Trden prtljažnik in močna ključavnica sta serijska. Blatnika sta resnejša kot pri dražjih tekmecih. Sedež je morda za nerekreacijsko vožnjo malo preveč športen. Luč na sveteče diode je zelo močna in tudi enaka kot pri BMW, a scott ima edini od vseh prisilno hlajen polnilnik.
Smart ebike je tehniško daleč najzanimivejši, oblikovno ekskluziven in skrbno izbranih detajlov. Ima motor v zadnjem kolesu, ki vsebuje planetni menjalnik s tremi prestavami, edini je opremljen z (ne posebno učinkovito) rekuperacijo zavorne moči, pedalni pogon poteka prek zobatega jermena. Edini ima tudi hidravlične kolutne zavore znamke Magura, ki so celo radialne vrste z ročicami vred. Okvir je aluminijast z nevzmetenimi vilicami, kar pa udobju ne odvzame dosti. Paleta dodatne opreme je daleč najširša, vključuje vzmetne vilice, prtljažne sisteme, oblačila in komfortni sedež, ki ga zelo priporočamo – športni serijski je iz neudobnega skaja. Samo na pedale se pelje prijetno, celo tedaj tri prestave zadoščajo, ker so močno stopnjevane. Elektrika pomaga v klanec enako dobro kot pri drugih. Na spolzkem rekuperacije raje ne uporabljajte, težko zadnje kolo bi znalo zdrsniti. Elektronika je malo neodločna: na štartih s križišč mine preveč zavrtljajev pedalov, preden se jim pridruži elektrika.
Testno progo sem prevozil še samo na pedale, s scottom. Deževalo je in kolo sem poganjal v mokrih dolgih hlačah, kar je oteževalna okoliščina. Povprečna hitrost je padla na 16,4 km/h – pa jo zvišajmo za kilometer zaradi mokrih hlač in vseeno je razlika do električne pomoči zelo občutna. Da ne govorimo o tistem vzponu, po katerem sem ob pomoči elektrike brzel tudi do 15 km/h in kot za šalo prehiteval natrenirane mladce. Brez elektrike sem se moral štirikrat ustaviti in zajemati sapo, pa je klanec dolg samo kakšen kilometer. Čisto na koncu, ko se cesta še bolj strmo odcepi, sem celo sestopil. E-kolo za krepko nogo!
