Zabavna, a tudi dragocena izkušnja

Začeli smo v čudovitem zimskem jutru in termometer je kazal 15 stopinj pod ničlo. To so idealne razmere za nekaj manj kot pet kilometrov ledenih prog, ki so jih zadnjih nekaj ted­nov vsako noč skrbno polivali z vodo in ravnali s traktorji.

V Thomatalu, odmaknjeni in med hribe stisnjeni dolini, ki leži le nekaj kilometrov od znanega smučišča na Katschbergu v sosednji Avstriji, Opel že več kot desetletje priprav­lja zimske treninge vožnje, ki so seveda le ena od »učnih vsebin«, ki jih organizirajo čez leto (www.opel.de/opel-erleben/opel-fahrtrainings/fahrtraining.html). Tokrat so nas povabili na ledni preizkus z novimi štirikolesno gnanimi insigniami GS in ST (191 kW/260 KM, 400 Nm največjega navora, osemstopenjski samodejni menjalnik) in na vožnjo po zasneženi gorski cesti s prav tako štirikolesno gnanimi mokkami X. Kakor je poudaril direktor Oplovega športnega oddelka Jörg Schrott, so izjemno ponosni na inteligentni štirikolesni pogon, ki je na voljo v drugi generaciji insignie. To je tako imenovani twinster AWD system, ki ima na zadnji osi namesto običajnega diferenciala vgrajeni dve ločeni sklopki, kar omogoča, da se do 60 odstotkov navora oziroma pogonske moči prenese na obe ali le eno zadnje kolo (tako imenovano vektorsko razporejanje navora). K voz­ni dinamiki, ohranjanju smeri in nadzoru vozila pa pripomore še prilagodljivo podvozje (flex ride). Kot smo se lahko prepričali, vse našteto zagotovi, da se razmeroma velike in težke insignie varno vozijo tudi po bolj ali manj zglajenem ledu. Dejstvo pa je, da so za to potrebne zimske pnevmatike in izkušen voznik. Izkušnje pa na najučinkovitejši in najcenejši način pridobiš prav na poligonih, kot je omenjeni v Thomatalu.

Oplovi inštruktorji so najprej poudarili, da se varna vožnja (tudi) v zimskih razmerah začne z voznikovim pravilnim sedenjem – dovolj blizu volanskega obroča, s skoraj navpičnim naslonjalom sedeža, ki dobro podpira hrbet – saj je le tako voznik zlit z vozilom oziroma čuti, kaj se z njim dogaja. Pri že tako manjši hitrosti mora biti previdno in nadzorovano predvsem približevanje ovinkom. Prav pri tem delu vožnje se najbolj pokažejo razlike med zimskimi in letnimi razmerami. Tudi izkušeni inštruktorji, ki povsem obvladajo nadzorovano drsenje vozila po ledu, so ob vstopanju v ovinek zelo previdni, lahko bi rekel, da na prvi pogled celo preveč zmanjšajo hitrost. A v resnici je to prvi pogoj za varno vožnjo skozi poledenel ovinek. Vsako pretiravanje povzroči izgubo oprijema pnevmatik in drsenje sprednjega dela vozila, kar se praviloma konča zunaj cestišča. Poleg tega je, še posebno v zimskih razmerah, ko je oprijem pnevmatik zmanjšan, izjemnega pomena voznikova osredotočenost na vožnjo, saj morajo biti vsi gibi, zlasti pa sukanje volanskega obroča, mehki in preudarni, vsak pogled iz smeri vožnje, vsako pregrobo zaviranje ali premočan zasuk volana namreč vodi v nenadzorovano drsenje in zdrs iz želene smeri. O tem smo se tudi sami prepričali – na srečo, na varnem poligonu.