Ne ugašajte luči

Marjana Grčman je tista divja ženska, ki smo jo leta lahko spremljali po poteh naše dežele v oddaji Na lepše. Kjer je bila jama, blato, mokrota, je bila ona. Če se je kje dalo plezati, še kam v brezpotja zaviti, je snemalci niso mogli ustaviti. Ljudje, predvsem tisti iz najbolj pozabljenih vasi, so ji odpirali vrata in srca. In ona je vstopala, odprtega duha, dovzetna za njihovo lepoto in bolečine. Da je Slovenija veliko več kot le Ljubljana in da so Slovenci polni presenečenj, se je teden za tednom prepričevala z vsemi šestimi čutili. Po letu porodniške se vrača na ekrane.

Meni se zdi bolj fascinantno obrobje Slovenije, po mojem se tam skriva pravi Slovenec, naša ruralna bit. Mislim, da imamo v Sloveniji 5973 naselij, od tega je popolnoma praznih več kot 50 vasi, v 108 naseljih pa živi od enega do pet prebivalcev. Te vasi ostajajo pozabljene, ne samo od države, ampak celo od domačinov samih. In to najbolj boli. Veste, ne umirajo samo ljudje, ampak tudi hiše in vasi. Čisto tiho iz njih odhajajo generacije in čisto počasi se v njih pogašajo luči in spomini. Kot da v hišah teh vasi sploh nikoli ni nihče živel. Kako kratka je minljivost človeka, mar ne?

Obiskali ste kar nekaj posebnežev. Žal mislim, da marsikdo v njih ne bi videl posebne vrednote, ste jo vi takoj prepoznali?

V zgodbah »marginalcev«, kjer ti govorijo celo zidovi hiš, sem se našla. To je zame stepska melanholija, romantika, ki jo poskušam preliti na trak kamere, kar ni vedno lahko. Do teh zaprtih ljudi, kamor prideš kot tujec, moraš najti pot. Zelo preprost in naraven moraš biti, ko stopiš pred njih, nezmotljivo zaznajo človeškost. Če prideš odprtega srca, ne bo nihče odklonil pogovora. Gnesti jih moraš tako, da si jim domač. Da te spustijo blizu in ti pustijo zajemati iz svoje sklede in tipati po svojih življenjih. Oni niso okuženi s socialnimi omrežji in sodobnimi mediji. Oni so v nasprotju z uniformirano množico ohranili hrepenenje. Preprosto živo se počutim ob teh ljudeh!

Zdi se, da je v Ljubljani in ekonomsko močnejših krajih v ljudeh veliko praznine, če gledamo mlada in srednja leta, recimo od 20 do 50, kot da manjka prav tega hrepenenja, domišljije, da je vse preveč togo, na dosegu in nekako pusto.

Ne vem, ali bi znala iz mestnega človeka iztisniti zgodbe, kot jih delam na obrobju. Ljudje, ki sem jih obiskovala, so v sebi polni, tudi če imajo materialno malo ali celo nič. To so ljudje iz fine snovi in všeč mi je, ker se jih ne najde z googlom. Pot do njih vodi prek različnih informatorjev, skozi različna socialna okolja in okoliščine. In tu se pokaže, iz kakšnega testa je novinar. Novinar sodi na teren, in ne v pisarne. Stopiti mora iz cone udobja in izpolnjevati svoje poslanstvo, ki ga ima do javnosti. Tam zunaj se namreč dogaja resnično življenje, vse drugo sta blef in piar. Zdi se mi velik privilegij, ko v odmaknjeni vasi sedim za mizo z gospo, ki je mene neznanko spustila k sebi in mi na kamero izliva svoje spomine, svojo preteklost, svojo intimo tako ganljivo iskreno, da zaboli. In tu se zgodi ta čarovnija. Ko pritečejo prve solze in ljudje pozabijo, da brni kamera. Takrat skozi njih spregovori vas, ki umira.

K njim prihajate kot nekakšen spovednik v ženski obliki, duhovnica? Lahko si predstavljam, kaj se jim zgodi, ko odidete z nahrbtnikom morda leta, desetletja zamolčanih zgodb, ki so se dvignile iz globin njihovega spomina.

Prihajam kot radovedni človek, ki nas druži neke vrste bolečina. Tudi sama izhajam iz vasi in ne vem, kdaj se je tudi vame naselila ta žlahtna melanholija. Najbrž me je tako naredila moja vas. Zelo živo doživljam njihove misli in bolečino v odhajanju starejših ljudi, ki gredo v dom starostnikov. Ko jih iz kraja, kjer so živeli vse življenje, odpeljejo stran, v ustanovo, kjer po navadi hitro ugasnejo njihova življenja. Tam njihove raskave in od dela zgarane roke nimajo česa iskati. Tja ne sodijo njihovi živi in z gubami prepredeni obrazi ... Ne znam razložiti, toda čutim bolečino mame, ki stoji na pragu hiše in gleda otroka, ki se je odpeljal v svet in bogve kdaj, če sploh, bo prišel nazaj. Občudujem njihov pogum, da vztrajajo na okopih.

Mislite, da gre tu za pogum ali tudi vdanost v usodo?

Hočem verjeti, da to ni vdanost. Da to ni strah, ampak njihova odločitev. Poznam kar nekaj ljudi, ki so se po letih življenja drugod vrnili v rodno vas in obnavljajo svoje domačije. In kosijo zaraščene gmajne in sekajo grmovje po strminah. Tako se s človeškimi migracijami sklepa krog življenja neke vasi. In to starejšim da zalet. Da se po žilah njihove vasi znova pretaka življenje.

Torej, da je nekomu mar? Da se celo s strani blišča, moči in t. i. razkošja večjih mest kaže zanimanje zanje?

Ne vem, ali so mesta danes sploh še sinonim za razkošje in blišč, glede na to, da vse več meščanov živi pod pragom revščine. Kar se tiče odmaknjenih vasi in njih ljudi – s snemanj sem ugotovila, da bi bilo večini njih laže iti s tega sveta, če bi vedeli, da se v njihovi vasi rojeva nekaj novega. Da se luči ne pogašajo. Da njihove hiše ne prerašča pozaba. Da se njihova zgodba nadaljuje. Umiranje vasi pomeni, kot da je bilo njihovo življenje zaman.

Je res, da ljudje, ki materialno nimajo ničesar, ponudijo, dajo največ?

Ljudje, ki nimajo ničesar, postrežejo najtopleje, temu sem bila redno priča. Našla sem pred časom gospoda, ki je živel na robu Goričkega v leseni, z blatom ometani hiši. S kolesom nas je prišel iskat in odpeljal k sebi. Zelo skromno je bilo, pred hišo so viseli kačji levi. Gospod je bil zadržan, ampak neverjetno odprt in topel. Sedel je na robu brajde in govoril svojo zgodbo, o sebi, svetu in vesolju. In kar najbolj gane, je trenutek, ko je iz tistega ničesar prinesel veliko Kraševo bombonjero. In leta dolgo mi je za božič poslal takšno škatlo bombonov. Vse do lani …

Spomnim se gospe iz ene od oddaj, ki se je izdajala za Jezusa, in nekoga, ki vam je razlagal vesoljni načrt. So posebneži po vašem pogosto manj prištevni?

To so takšne divje duše, ujete v svojem svetu, ki je zanje resničen. Spomnim se zdravilca, ki je stisnil pest in mi iz nič natrosil neki sveti prah. Pa samotarski gospod iz hribovja nad Sevnico, ki nas je – potem ko mu je bilo dovolj pogovora – odslovil precej po domače: »Zdaj imam pa dost'! Bom flinto vzel!« In potegnil izpod postelje staro pištolo, najbrž še iz prve vojne. »Če ne …« In ker človek nikoli ni dovolj previden, smo šli, še preden je preveč mahal z njo. Ja, marsikaj se ti zgodi na poteh med ljudmi. Oh, pa zdaj sem se spomnila gospe, ki je res naredila vtis name. V času našega snemanja se je ravno vrnila iz Nemčije, kjer je iskala pogrešane otroke. In ko me je na koncu objela in tiščala v svojem objemu, sem čutila, kako me polni s svojo energijo. Pa ne samo mene, vso ekipo. Ona je spet ena izmed tistih posebnih ljudi, ki jih ne moreš najti na googlu.

Kako ste našli to delo in poti po Sloveniji, kdo vas je odkril?

Vas, iz katere izhajam, so Velike Dole blizu Ivančne Gorice. Priznam, da me je tisto okolje zaznamovalo, kar se tiče čutenja in človeškega zaznavanja. Tisto okolje me je naučilo trme in samopreživetja pa tudi robate mehkobe. In tam pač po Darwinu preživijo najmočnejši. Mene je na televizijo pripeljal neverjeten splet naključij. Vse, kar sem imela, je bila surova želja po zgodbah, po potovanjih, sla po ljudeh. In včasih se pač zgodijo stvari, ki se morajo zgoditi. In včasih srečaš ljudi, ki te pripeljejo tja, kamor sodiš.

Kakšne so splošno gledano ženske z obrobja, kako se izražajo? So otrdele od življenja ali premorejo v sebi še kaj mehkobe?

Pogosto se čuti njihova surovost. Gospa z Notranjske, ljudska pevka, mi je rekla: »Če ga 'mam rada? Veste kaj – sej tud krave v štal' se navadiš, ko je zadost dolg prvezana.« To je njihova podoba ljubezni. Spomnim se gospe iz okolice Ribnice, ki mi je rekla: »Rada ga nisem imela. Je bil pa bogat pa sem kar vztrajala z njim. Zdej pa, k sm sama, ne bi zamenjala za nč na sveti.« Mi pa delamo iz ljubezni veliko zgodbo … ampak oni najbrž zato laže živijo. Življenje sprejemajo tako, kot se pretakajo letni časi, zelo naravno.

Mnogi se zgražajo nad dogovorjenimi porokami. Statistično so menda dolgotrajnejše in uspešnejše, ker temeljijo na odgovornosti. Sprejmeš tisto, kar imaš, in to je to, zdaj pa delaj s tem. Sčasoma se razvije spoštovanje, morda celo čustva ljubezni.

Nikakor ne smemo podcenjevati takšnih odnosov. Videla sem, da imajo ti ljudje v življenju zelo trdne vrednote.

Govorite o različnih koncih Slovenije, ko opisujete vse te ljudi?

Govorim o vaseh na robu Goričkega, na robu Furlanije, pozabljenih istrskih vasicah pa kostelskih vasicah ob hrvaški meji. Po vseh koncih Slovenije se najdejo nikogaršnji zaselki.

Kakšen je za vas tipični Slovenec, kot ga prepoznavate na svojih poteh?

Težko reči, nimam takšnega vpogleda v ljudi mesta, da bi si drznila soditi. Vem, kako skozi moje oči diha podeželski človek. Nekaj pa je zagotovo: tipični Slovenec je delaven, talentiran in dosti premalo samozavesten. Zgodovinsko gledano imamo v sebi preveč dunajske podložnosti in ponižnosti in čisto preveč poudarjamo našo majhnost. Pa kaj, če smo majhni?! To je butično. To je in. To nas dela drugačne. Sčasoma bo tako in tako vsaka slovenska vas postala izložba turizma. Množični turizem že zdavnaj ni več v modi, zdaj prihajajo v ospredje divji kraji z zgodbo hrane, ljudi in njihovih življenj.

Bi lahko rekli, da je to tipično slovensko? Da se tak vzorec ne pojavlja tudi v Avstriji, na francoskem podeželju, italijanskih zaselkih? Je to prav naša značilnost?

Nisem za posploševanje. Se mi pa zdi, da ljudje pri nas pogosto svojo življenjsko situacijo jemljejo pretirano resno in dokončno ter premalo mehko. Da se premalo pošalijo na svoj račun, kot na primer Bosanci. Sem pa opazila po vaseh vzorec, ko moški po petdesetem obtiči v skupnem gospodinjstvu s svojo upokojeno mamo. Brez ženske, otrok in potem se po smrti mame ne znajde najbolje. In se nekako prebija skozi leta, malo s pijačo in dosti s samoto. Ženske po vaseh – tiste, ki so ostale same – so močnejše. Jaz jih vidim kot samorastnice. Mislim, da ženske bolj dostojanstveno prenašajo svojo samoto.

Obstaja v Sloveniji hiša, ki nima na steni božje podobe?

Jaz sem iskala v teh odmaknjenih vaseh tradicionalne hiše. In v njih so vedno visele božje podobice, križ ali talismani. Je pa res, da se danes dosti ljudi s svojo vero umika v intimo, stran od Cerkve kot institucije.

Vam je Slovenija še vedno zanimiva ali ste toliko videli, da ste se je že malo najedli?

V sebi sem bolj Mediteranka. Veliko balkanskega je v meni. Če bi imela priložnost živeti kje v tujini, bi šla. Ko sem bila poslana v Južno Afriko med svetovnim nogometnim prvenstvom in sem tam iskala lokalne zgodbe med različnimi sloji domačinov, je bilo nepozabno.

In kakšna je razlika med ljudmi v južnoafriških odročnih vaseh in slovenskih?

Tu pa ni velike razlike. Če se spomnim vasice v okolici Durbana, kjer so med svetovnim prvenstvom otroci igrali nogomet in navdušeno spremljali tekme, so bile v njih ta ista toplina, ta ista iskrenost, ta ista sla po življenju kot pri nas. Če si dovolj topel, te bodo sprejeli. Tudi oni nimajo nič, pa ti dajo vse.

Torej se vam zdi, da kot družba precenjujemo uspešnost?

Preveč poudarka se daje individualizmu, tekmovalnosti in uspehu, katerega kazalnik so predvsem materialne dobrine. Zdi se mi, da se ne čutimo več kot nacija. Da se je nekje vmes zalomilo. Zdi se mi, da bi morali državo, razmere, v katerih živimo, na novo kalibrirati. Na novo usmeriti v bolj humanistični okvir, bolj po merah in potrebah nas državljanov.

Kako vam je uspelo ohraniti svoj značaj, dušo, svoj stav na televiziji?

Televizija ni za prezgodaj, da ti ne ukrade duše. To je medij, ki ni za vsakogar in zahteva močno osebnost. Zahteva ekipno delo. Veliko ti vzame in še več vrne. Sem hvaležna za privilegij, da sem lahko del te igre.

Po letu porodniške se januarja vračate na ekrane. Kaj pripravljate, kam vas bo spet odneslo?

Kot urednica ostajam na področju turizma. To mi je pisano na kožo – dinamične zgodbe, ki pošiljajo pozitivno sporočilo. Pripravljam nove vsebine, še več dobrih reportaž in poudarek na smernicah, ki jih izpostavljamo tudi pri oglaševanju Slovenije na tujih trgih.

Kako je bilo skoraj leto preživeti kot »samo« mama, na porodniški, potem ko si vajen ciganskega svobodnjaškega življenja?

Med porodniškim dopustom sem ves čas počela še kaj zraven. Sem namreč človek, ki je do sebe včasih prestrog, in v strahu, da bi kaj zamudila, vedno počnem več stvari hkrati. To me žene naprej, po drugi strani pa dela tudi nemirno. Trenutno želim verjeti, da sem z izkušnjo materinstva našla dom v sebi.