Tiskane izdaje
Poznate halvo, kek, falaflije, oraibo ali besede? To so le nekatere od jedi, ki so jih aleksandrinke prinesle s seboj iz daljnega Egipta, podobno kot močnik – koruzni zdrob, skuhan v ohrovtovi juhi – pečeno zelenjavo, polnjene bučke, jajčevce, liste vinske trte, pražene koprive ali koprive s kuhanimi jajci. Sestavni del kosila pa je bil tudi: sedi pokonci, komolce k sebi, uporabljaj tudi levo roko, jej z zaprtimi usti in molči.
Srečanje aleksandrink – tako so poimenovali žene in dekleta iz Goriške, ki so v 19. in 20. stoletju odhajale iskat delo v Egipt, največkrat v Aleksandrijo, kot varuške, dojilje, guvernante, kuharice, šivilje, sobarice in spremljevalke – z drugim svetom, v katerem se je svetovljanstvo evropskih narodov prepletalo z arabsko kulturo, je seveda pustilo sledove in navade, ki so jih vnesle v domače okolje. Hkrati so v tuje okolje vnašale del naše kulturne dediščine: gospodarjem so ob praznikih spekle potico ali pa pripravile 'dolce v cunji', kuhane štruklje.
Svojim družinam so poleg denarja in oblek pošiljale tudi rožiče, riž, kavo, dateljne, halvo in marmelade, ko so se domov vrnile za stalno, pa so s seboj prinesle svoje premoženje in denar, ki so ga hranile v egipčanskih bankah. V 'baulih', velikih potovalnih kovčkih, so z njimi prihajali tudi beli prti, jedilni pribori, posoda, obleke in klobuki ter posledično navade o lepem obnašanju, pogrnjeni mizi z belim prtom in seveda nove jedi. Te so se v Prvačini, Dornberku in okolici ohranile vse do danes.
O ptičkih iz feferonov
»Sem aleksandrinka Marija Romanelli po moji teti, ki se je poročila v Egiptu, njen mož pa je bil Pietro,« se mi je predstavila Sonja Benko, ena od članic nadvse imenitne druščine, ki se je v galantnih oblačilih zbrala za mizo ob obveznem čaju in keku. Navada se je v Prvačini skozi tri, štiri rodove ohranile do danes, pove. Točno ob petih popoldan je pač treba postreči z ruskim čajem in koščkom kolača. »To je počela že moja 'nona', nato mama, zdaj to počnem jaz in po mojih stopinjah gre očitno tudi snaha iz Ljubljane,« razloži.
Kaj je kek in kako se ga pripravi, pa s pravkar izdano zloženko, kjer so povzeti zaključki raziskovalne naloge zdaj že nekdanjih dijakov Biotehniške šole iz Šempetra – Barbare Gregorc, Eme Šen in Jureta Bizjaka pod vodstvom mentoric Marije Drešček in Janje Bavčar - pa tudi ni več skrivnost. Če penasto umešate sedem žlic sladkorja in 25 dekagramov masla, dodate rumenjake štirih jajc in na koncu še trd sneg iz beljakov, naribano limonino lupino, rozine, 40 dekagramov moke in nekaj mleka po potrebi, vas časovni stroj kaj hitro lahko postavi v dobo aleksandrink in slaščice, s katero so polepšale dan svojim egiptovskim družinam in sebi.
»Katera je še priljubljena jed aleksandrink, ki se je v naših krajih ohranila do danes? Ptički, seveda,« doda Marija Romanelli. »To je rižev nadev z mesom, ki so ga zavile v liste trt, da je bila hrana sočna. Ko je teh listov zmanjkalo, pa so si pomagale z listi ohrovta. Med začimbami so velikokrat uporabljale kumino in janež, ki so ju dobro poznali tudi v naših krajih, pa tudi veliko manj znana kurkumo in kari.
Kako pogosto so se takšne jedi znašle na mizi v Prvačini? Oh, velikokrat! S podobnim nadevom, ki so ga aleksandrinke zavijale v ohrovtove in trtne liste, danes polnimo paprike. Toda ko je bila pri nas na obisku prijateljica moje 'none', sem jo še kot otrok opazovala, kako je ta nadev 'zvrtala' celo v krompir, jajčevec ali bučke. Ko se je vrnila z vrta, je 'noni' rekla: O, Pepca, saj imaš feferone. Bomo naredili še ptičke iz feferonov, boš videla, kako bo dobro...«
Pri sosednji mizi je Ljuba Krušič gostom medtem prikazovala postopek priprave halve ali 'halave', kot so orientalski slaščici iz sezama, sladkorja in medu raje rekli v Prvačini in okolici. »Ta sladica mi je bila vedno všeč, saj je spomin na moje otroštvo. Z aleksandrinkami sicer nisem bila v sorodu, a ko so hodile domov iz Aleksandrije, smo se otroci zbirali, da bi dobili koščke 'halave'. Zmeraj sem se želela sladkati z njo,« se spominja. Zato je lani v hiši aleksandrink prvič priprave delavnico priprave 'halave'. »Zdaj, ko smo ta recept zapisali in predstavili na zloženki, jo bodo ljudje najbrž pogosteje pripravljali,« meni.
Prva emancipacija žensk
Prav recepti aleksandrink bodo namreč v prihodnje nekakšno darilo vsem, ki bodo obiskali muzej aleksandrink v Prvačini. Darinka Kozinc, predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, ne dvomi, da jih obiskovalci v prihodnje ne bi z veseljem preizkusili. A tudi drugih načrtov v omenjenem društvu ni malo. »Hišo, kjer domuje muzej aleksandrink, bi radi obnovili, da bi postala center vseh aleksandrink spodnje Vipavske doline in hkrati nekakšna informacijska točka za vse, ki jih ta tematika in raziskovanje fenomena aleksandrink zanima. Poleg tega nameravamo pripravili zbornike o družinah aleksandrink v naših krajih. Renče so to že naredile, na vrsti pa so še Bilje, Miren, Šempeter, Gradišče, Dornberk, Branik... Zbrali bi radi namreč podatke, ki jih še lahko, za to nalogo pa moramo dobiti ljudi, ki so to pripravljeni narediti. Društvo namreč vsega samo ne zmore, saj delamo vse voluntersko,« poudarja.
Kljub temu bi radi dosegli vpis zapuščine aleksandrink v Unescovo kulturno dediščino. »Govorimo namreč o prvi emancipaciji žensk, saj je njihov fenomen to dejansko bil. Nekdanji negativni odnos do aleksandrink največkrat izhaja iz tega, da so bile ekonomsko neodvisne in vzdrževale družine doma,« je prepričana Kozinčeva.
Čeprav se, kot poudarja, ženske z Goriške v 19. in 20. stoletju niso same odločile, da bodo zapustile svoje družine in odšle služit v daljni Egipt in Aleksandrijo. »Tak je bil največkrat sklep njihove družine. Denarja ni bilo, tu pa se je ponujala možnost velikega zaslužka. Če tega ne bi bilo, bi bila podoba Primorske verjetno zelo spremenjena ali pa je sploh ne bi bilo več. Seveda pa so bile usode aleksandrink zelo različne: pisale so tako uspešne in vesele kot tudi žalostne zgodbe. Takšne, kot je pač življenje,« dodaja sogovornica.
Tudi zato bi radi v Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, kjer so v zadnjih letih že popisale imena na slovenskih nagrobnikih latinskih pokopališč v Kairu in Aleksandriji ter podatke iz tamkajšnjih mrliških knjig, prav tako kot tudi iz mrliških in poročnih knjig v cerkvi sv. Katarine v Aleksandriji in v cerkvi sv. Jožefa v Kairu, radi dobili vpogled v to, kako širok je bil fenomen aleksandrinstva. Čakajo jih še arhivi na Dunaju in v Rimu, prav tako bi radi raziskali, kaj bi se v tem delu Primorske zgodilo, če fenomena deklet, ki so denar služile služkinje, vzgojiteljice otrok, kuharice, šivilje in dojilje daleč stran od doma, ne bi bilo.
Galijeva Milena iz Mirna
Poleg ekonomskega pa jih zanimajo tudi sociološki vplivi pojava, predvsem pa, kakšen vpliv so imele aleksandrinke in kakšne spremembe so vnesle v okolja, kamor so prišle, bodisi doma ali na tujem. Se še spominjate pretresljivih 94 minut filmskega zapisa o aleksandrinkah, kot jih je videl režiser Metod Pevec? Na primer spominov nekdanjega generalnega sekretarja OZN Butrosa Butrosa Galija na najnežnejše otroštvo, kjer ganjeno spregovori o Mileni Faganeli, svoji varuški iz Mirna, ki je bila neprecenljiva prijateljica in zaupnica in na katero je bil v otroštvu skoraj bolj navezan kot na svojo pravo mamo.
Podobnih zgodb danes uspešnih mož in žena z vseh koncev sveta, ki so jih pri premožnih aristrokratskih družinah v Aleksandriji in Kairu v prvi polovici 20. stoletja vzgajale aleksandrinke, je še veliko. In kot pravi Darinka Kozinc: ženske z Goriške so svoje vrednote, med katerimi je bila še posebej izpostavljena srčnost, brez najmanjšega dvoma prenesle tudi na svoje gojence.
