Tiskane izdaje
Velikanu pravijo Debeli rtič. Zakaj debeli? Eh, najbrž zato, ker je kakšen kilometer višje, v Italiji, še Tanki rtič. Vmes je Zaliv svetega Jerneja. Od tega Jerneja do Kanala sv. Jerneja pod Sečo sem iskal bisere. Tako je, če ti kakšna kraljična naroči nemogoče: »Boris, na naši obali poišči bisere ali pa vsaj skrite biserčke. Naredi nemogoče. Ubij zmaja, če ti pride na pot!« Kako bi našel bisere v tej mlaki, če niti ne veš, kakšni naj bodo in kje ždijo. Na koncu koncev je teh pičlih 46,6 kilometra obale potlačilo že milijon stopinj in ni koščka naše obale, kamor ne bi stopila noga morskih fanatikov. Še posebno če vemo, da vsakemu Slovencu pripada en (samo en, levi ali desni) palec obale, po dobra dva centimetra za dva milijona palcev.
Ampak tudi za slovensko morje še posebno velja pravilo, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Kdor pravi, da je pusto in prazno, se je zmotil na prvem koraku. Neprimerno pestrejše je od katerega koli preostalega dela Jadrana. Na tisočinki jadranskih morskih površin so našli 2260 vrst bitij ali dobro tretjino vseh v Jadranu. Kdo pravi, da tukaj ni kitov, da ne premoremo koral ali meter velikih školjk. Da ni potopljenih zakladov in samotnih plažic. Prvo pravilo: zaupaj možnosti, da so vedno ljudje, ki vsaj za spoznanje bolje poznajo morske pošasti in morska božanstva. Vprašaj jih za nasvet. Drugo pravilo: zagotovo je mogoče najti povsem samotno plažico, samoten kos obale ob morju, kjer bo misel zbezljala k podvodnemu možu ali k ovčkam na nebu. Samo vprašanje izbranega časa. Če pridemo ob sedmih zjutraj, sredi tedna, junija, boste skoraj povsod edini in samcati kralj na pomolu sveta. Tretjič: težja in daljša kot je pot, več je ovir, več zmajev na poti, svetlejši, zaljši in bolj žareči bodo morski biseri.
Pravi svet se razgali pod vodo
Ste pomislili, da je velikan Debeli rtič nekoč segal do svetilnika, ki ga v popoldanskem soncu zdaj skrivajo žarki. Naj je še takšen velikan, morje ga liže in brusi, veter kruši, dež rahlja in fant se počasi umika močnejši modrini. Debeli rtič je lepotec. Borovci, ki jih je nekoč posadil človek, so se znašli na robu in verjetno ni leta, da katero mogočno deblo ne zgrmi v premikajoči se prepad. Zgodaj zjutraj je senca. Z avtom je dostop prepovedan, treba je pešačiti ali si pomagati s kolesom. Če bi bila pot lažja, bi bilo ljudi še več. Če vas ljudje ne motijo, lahko pridete kasneje. Zagotovo pa ne iščite miru in samote ob sobotah in nedeljah. Minili so tisti časi.
Debeli rtič ima lep gozdiček z debelo senco, ima veter, na enem delu je obala naravno peščena, drugod surovo skalnata, dolgo časa je morje plitvo, v tem morju ste zato praviloma varni. Ampak: ne zaupajte povsem morskim kamikazam, to je tistim morjeplovcem, ki se požvižgajo na kopalce in predpise in jo mahnejo s svojimi fuoribordi čim bližje obali. Predvsem pa: v morje je treba z masko ali plavalnimi očali. Škoda je gledati samo revnejšo polovico sveta nad morsko gladino. Pravi svet se začenja pod njo: od morskih trav in alg do leščurjev, od rakcev do številnih ribic. Morje od zdravilišča in okrevališča Rdečega križa do dobre polovice rta je naravni spomenik. K temu je zagotovo prispevalo tudi posebno dno, o katerem so trije znanstveniki z Morske biološke postaje Piran pred kratkim izdali temeljito znanstveno študijo biogenih formacij. Torej o dnu, ki je nastalo iz velikih kolonij (zdaj mrtvih ali živih) živalskih ali rastlinskih bitij. Dno pri Debelem rtiču sestavljajo večinoma koraliti odmrlih sredozemskih kamenih koral. Podobno in še bolj čudežno bogato koralno dno se nahaja tudi v morju pred rtom Ronek, na drugi strani Koprskega zaliva. Zares mogočen klif in najlepši del slovenske obale je na območju Krajinskega parka Strunjan. Začenja se vzpenjati takoj za Simonovim zalivom.
Od Belih skal
Ne pozabimo: strunjanski klif je štirikrat višji od tistega na Debelem rtiču. Do morja je štirikrat dlje. Nekaj sto metrov od obale se morsko dno nenadoma ne spušča več v globino, ampak se z dna dvigne nekakšna potopljena trdnjava, podvodna planota, visoka kakšnih 12 metrov, površine več kot dva hektarja. Biologi pod vodstvom dr. Lovrenca Lipeja so prešteli, da je bila gostota koral med 312 do 806 na 100 kvadratnih metrih. Zakaj so te odmrle korale tako pomembne? Hja, namesto prevladujočega mulja, ki so ga tisoče let nanašale reke, imamo trdno podlago, na kateri življenje mrgoli, brbota, divja, raki ščipajo, polži lezejo, ježki pikajo, kačjerepi se zvijajo, spužve možganjače globoko premišljujejo, spužve žveplenjače pa ne zastrupljajo okolja. Tukaj so od nekdaj radi ribiči.
Kiklopi pod klifi?
Strunjanski Mesečev zaliv vam svetujemo samo v trenutkih izredne krize. Ko res ne zdržite več brez kičaste lepote najvišjih sten klifa in brez mogočnih skal, ki so jih v morje pod strunjanskim križem morda zmetali Kiklopi. Kako so Kiklopi zašli v Strunjan, ne vem, a kdo drug bi lahko tako frcal te desettonske in še težje skale? V lunasto zaobljen zaliv greste, ko vas turistične romarske mravlje ne motijo več. Tudi za ta zaliv je velja časovni recept: zgodaj zjutraj, sredi tedna in pod večer.
Obstaja še majhna alternativa Mesečevemu zalivu. To je obala levo in desno od Pacuga. Tudi tukaj je problem dostop. Parkirišč ponavadi ni na pretek in potem se je treba znajti in prebijati do bolj ali manj skritega kotička, za kakšno grobo skalo. Na tej obali je nujen še veliko večji napor. Kopalec si mora odmetati nekaj najbolj neprimerno razmetanih kamnov, pripraviti ležišče in urediti dostop v morje. Pod grobimi skalami se skrivajo nežno zlizani kamenčki. Brez te tlake se lahko polomite pri vstopanju ali izstopanju iz morja. Vse plaže pod strmimi klifi so izjemno nevarne. Z visokih sten se ob najmanj primernih trenutkih zvalijo tudi zelo velike skale. Pazite, pazite in še enkrat pazite: peščenjak je živa in nevarna stena. Bog ne daj zaspati pod njo. V morju ni pekočih meduz, so pa veliki morski klobuki, paša za oči. In leščurji ali ostrige, ostri kot britvice.
Med rajske biserčke spada tudi prodnata plažica ob izlivu Jernejevega kanala, Pri Ribiču, med rtom Seča in solinami. To je najjužnejša slovenska plažica, ki je sredi poletja grdo obljudena, o koncih tedna raje ne govorimo. Zjutraj ob osmi uri je tam še samotno in idealno za polnjenje baterij. Ko se ob deseti uri primajejo prve skupine turistov, pa si je treba omisliti takšen ali drugačen sandolin ali sup in odveslati na izlet vzdolž solinskih nasipov. Tam kopanje ni dovoljeno, niti primerno ni.
Lepa Vida
A solinarji so poskrbeli tudi za tiste, ki so jih zmeraj mikale soline. Še pred desetletjem ali dvema so se iznajdljivci kopali v kakšnem skritem kotičku ob solinskih kanalih. Zato so solinarji leta 2013 uredili res lepo Lepo Vido. Vsak dan znova žanje laskava priznanja in švicarska lifestyle revija Prestige jo je lani uvrstila na drugo mesto najlepših evropskih velneških kopališč. Kraljuje na Piči, opuščenem delu sicer aktivnega dela solin, torej na Leri. Tu je večji bazen z morsko vodo, več terapevtskih bazenčkov, tu so na voljo blatne kopeli, prhe, ležalniki, senca, masaže, osvežilne pijače ... Zgledna, do parka prijazna infrastruktura sredi čiger, polojnikov, sabljark, beločelih deževnikov, rumenonogih galebov in drugega prvinskega. Najkrajša pot za pobeg iz enega sveta v drugega. Ni treba na Bahame, na Sejšele, Maldive. Vstopnina? Osemnajst evrov za dve uri kopanja, brez preostalega masažnega in blatnega ugodja, ki ga ponujajo (za skoraj evro na minuto) kot izbrušen biserček na tej nenavadni ogrlici. Od prvega leta (2000 kopalcev) do zdaj so v Solinah za 2,5-krat povečali obisk.
Za končno mnenje smo povprašali morje, kako komentira stanje naše obale: »Plaže so divje, obala razgibana in igrivo kreativna, morski živež cveti, počutje rajsko, le ... ljudje, ki pridejo, so bolj tako tako: preprosto prazni, zabetonirano dolgočasni, umazani, ščijejo v mene, obmetavajo me s pločevinkami in najlon vrečkami, pusti so, hrupni, pa še da se jim nič ... Drugo je pa O. K.«
