Tiskane izdaje
In izbral igralce. To so ob Alasdairu Sakseni še ovce, natančneje osem ovac. Kar je menda režiserju in njegovi ekipi prihranilo veliko sivih las glede zamer, prepirov in ljubosumja med igralci, edine neprijetnosti v času gledaliških vaj so bile hranjenje, iztrebki, občasen naraščaj in striženje. Tudi kar zadeva izbiro naslovnega junaka ni bilo posebnih zapletov, vlogo Kralja Leara je dobila najdebelejša ovca. Ker gre za gledališko predstavo so tudi ovce dobile ustrezne kostume, maskerke pa niso potrebovale.
Projekt je doživel velik odmev, zato so ga s farme v Sussexu, kjer so ga do zdaj izvajali na skednju neke farme, kjer so gledalci sedeli na balah sena, preselili v sam center Londona. Ker so Britanci znani kot veliki ljubitelji živali – nazadnje je organizacija za varstvo živali PETA protestirala, ker so v uprizoritvi Riharda III. menda grdo ravnali z zlato ribico, saj so se igralci nekajkrat zadeli ob njen akvarij – so se seveda takoj sprožile polemike ali morda uboge živali ne trpijo, vendar so dobili zagotovila, da se na odru odlično počutijo. Pravzaprav so za izvedbo v londonskem gledališču Courtyard izbrali novo čredico, ovce sicer prihajajo iz primestnih farm in so navajene ljudi, nekatere so tudi že nastopile v filmih in televizijskih serijah, torej bi lahko rekli, da so za londonsko premiero izbrali zvezdniško zasedbo.
Vendar glede na ocene v vodilnih britanskih medijih to ni zgolj še ena travestija in prazna ekstravaganca, ki se z vsemi sredstvi bori za pozornost, pravzaprav je očarljiva, smešna, poetična, tragična in ganljiva drama o norosti, kar je pravzaprav edina stična točka s Shakespearjevim delom. Zato tudi ni čudno, da so se producenti odločili za zelo zahteven logistični podvig in trop ovac pripeljali tudi v velemesto, vendar bo na sporedu le pet predstav, nato bo treba za ogled spet vzeti pot pod noge na podeželje.
Nauk zgodbe? Igralci niso ovce, tudi če so jim še tako podobni, in tudi gledalci, ki se odločijo za ogled predstave z ovcami, niso nujno ovce. Nič manj ni pomembno dejstvo, da je v sedanji poplavi umetniških domislic, v katerih prevladuje želja po senzacionalizmu, banalnost, neokusnost in sterilnost, mogoče narediti nekaj zanimivega, pa četudi na prvi pogled zadeva deluje povsem absurdno. Tipično britansko pač, in četudi so Britanci, nekdaj sinonim za čudaštvo in ekstravaganco izgubili primat na tem področju, saj danes vsi poskušajo biti sila originalni, so spet korak pred drugimi, ker v iracionalnost vnesejo racionalni moment in pristno čustvo.
Kako koli že, očitno znajo biti živali na odru ne samo zabavne, temveč tudi ilustrativne in sugestivne pri stopnjevanju odrskega učinka. Poleg tega v gledališču gotovo ne gre za podobno zlorabo živali, kot denimo, v cirkusih, zato si lahko želimo, da bi morda kaj podobnega videli tudi pri nas. Saj ne, da ni še noben režiser pri nas na oder pripeljal kakšnega štirinožca, ampak kolikor se spomnim, je šlo v večini primerov zgolj za spektakel ali odvečno atrakcijo. Čakamo torej na tovrsten slovenski preskok od odbite h genialni ali vsaj domiselni domislici.
