Tiskane izdaje
»Z dvajsetimi ljudmi jaz konkuriram svetu,« mi pravi tiho, a jasno, ko sediva v mirnem kotičku na njegovi zemlji, za domačo hišo in dvorano, ki jo je zidak za zidakom postavil kot uresničenje vizije, da se bodo tu kalili svetovni prvaki, olimpijski šampijoni. Redko kdo mu je verjel. V skoraj peklenskih preizkušnjah je z leti zorenja in garanja iskal pot v osebna nebesa. Mehek kot skala je naslov dokumentarnega filma o našem najuspešnejšem trenerju juda in odlična prispodoba zanj. Če dobro pomislimo, se njegovo življenje zdi nekakšen ljudski evangelij. Po Marjanu Fabjanu.
Glede na vašo že pregovorno strogost in disciplino: ste imeli koga v življenju, ki je bil do vas tako zahteven, kot ste vi do svojih najbližjih? Mednje štejem predvsem vaše varovance.
Sem, na začetku je bil to moj trener Dušan Tanko, pri dvanajstih sem prišel k njemu in do sedemnajstega leta je imel glavno vlogo v mojem življenju. Tedaj, pri dvanajstih, sem izgubil očeta, mama ni imela prave moči nad mano, hrane skoraj ni bilo, kakšen fižol, enolončnica. Zašel sem na kriva pota, a prav trener mi je pomagal nazaj na pravo pot. Kdor je takrat živel v moji soseščini, se me danes ne spomni, živel sem kot žival. Žal mi je, da do svoje matere nisem bil bolj pozoren in spoštljiv, ni ji bilo lahko, a nisem zmogel. Zaradi lastne izkušnje se toliko bolj zavedam, da je otrokom, ki zgodaj ostanejo brez staršev, treba pomagati, ne pa jih brcati v kot. Zdaj živim drugo življenje, tisto prejšnje je kot nekakšne sanje. Ko razmišljam, brez trenerja, ki mi je svetoval glede šole, treninga, življenja, ne vem, kje bi bil, ne vidim se nikjer. Njemu sem verjel, sledil. Takrat je uporabljal metode, ki so bile – ne bom rekel takšne kot danes moje, ampak približno takšne. Sistemi vzgoje niso bili fizično nasilje ali prisila, temveč kratki ukazi, prek katerih si sam našel pot in pravo rešitev. Sam si moral spoznati, da je to, kar govori, pravilno. Po načelu: naučim te loviti ribo, ulovil jo boš pa sam.
Imate še stike z njim?
Ja, pred olimpijado je prišel vsak dan gledat treninge, v svojem kotu je sedel in samo opazoval. Na koncu sva se dobila, spregovorila nekaj besed. Nisem ga spraševal veliko o tem, kaj si misli, ampak sem v tistih njegovih nekaj besedah spet dobil delček, ki mi je prinesel spoznanje.
Kako vas je zaznamovala očetova smrt, 12 let ste imeli? Kakšno je bilo življenje do takrat in življenje po tem?
Kar odkrito bom povedal, na začetku tega nisem dojel, vedel sem, da imam proste roke, da zdaj ni več komande, ki jo je imel oče s strašno strogo disciplino. Z njim ni bilo pregovarjanja. Normalno, da mi je bilo najlepše, kadar ga ni bilo doma. Ko sem ga izgubil, sem v hiši prevzel vodstvo. Kasneje pa sem začel čutiti pomanjkanje, nisem imel nekoga, ki bi me branil pred volkovi, takrat sem prvič dojel, da ga pogrešam. Še bolj sem ga pogrešal kasneje, ko so prijatelji iskali službe in so se šli njihovi očetje menit za svoje sinove, uporabili so zveze, jaz nisem imel nobene. Pomoč mi je ponudil prijatelj, čigar oče je bil vodja oddelka v Zlatarni Celje in je videl, da živim čudno; spravil me je v Zlatarno. Zaradi treningov sem prihajal delat utrujen, pretepen, ni me preveč veselilo.
Se danes, ko ste odrasli, še komu pustite voditi? Glede na to, da ste sami prototip velikega vodje.
Jaz se ne pustim voditi nikomur. Nikoli več ne želim imeti vodje nad sabo, dosti sem jih imel. To so bili vsi moji trenerji, v Avstriji sem imel drugega, kasneje še prijatelja in trenerja Radomirja Kovačeviča, ki je bil tretji na olimpijskih igrah, bil je mogočen človek, imel je 120 kilogramov in že fizično pojava in zelo pozitiven. Dolgo je živel na Japonskem in je prevzel japonsko filozofijo, ki mi je bila zelo všeč, njihova kultura spoštovanja, discipline. Če bi imel to moč, bi jo zasadil v Sloveniji. Saj po svoje jo, vendar le za množico ljudi v zaprtem krogu, ne ukvarjam pa se s tem širše, ker je to delo prezahtevno, pretežko. Ljudje ne verjamejo, dokler se sami ne prepričajo. Ves čas pa jim tudi ne moreš kar tako trositi spoznanj, zastonj izčrpavati samega sebe.
Ne meči biserov svinjam, pravi modrost. Kako reagirate na t. i. krivice? Ko ste bili jugoslovanski prvak, bi morali oditi na olimpijske igre, pa so vas poslali na »elitni« dopust, na olimpijado pa nekoga drugega.
Mene so takrat poslali na Kubo, potovanje sem z veseljem sprejel, bil sem mlad in nisem dobro razumel, kaj se mi je zgodilo. Ko sem povedal novinarjem, da ne grem na olimpijado, so me skoraj raztrgali, takrat so veliko pisali o tem, kako so me izigrali. Danes vem, da je moja pot trenerstvo. Jaz se nad krivicami nikoli nisem pritoževal, ker so se mi tako in tako stalno dogajale, navajen sem bil nanje. Potrpi in pojdi dalje, sem si vsakič rekel! Ni me močno potrlo, kaj šele ubilo.
Kaj bi bilo vaše življenje brez borbe – ne le na tatamiju – lepe sanje ali bolj dolgčas?
Jaz borbe ne potrebujem, potrebujem aktivnost. Da delam, kar mene veseli, saj vidite, zbiram starine, doma imam športni muzej, v katerem hranim takšne stvari, da bi notri preživel dan in noč in jih gledal. Tako pa nimam časa niti, da bi vse dobro sortiral. Tule imam avtobus, ki so mi ga pripeljali iz Londona, ob njem sem si uredil ta skromni kotiček, kjer zdaj sediva. Tu lahko večerjam, meni je lepo. Glejte, jaz osebno ničesar ne potrebujem, to so moja oblačila, ki jih dobim od Zveze ali Olimpijskega komiteja (pokaže na preprosto majico), v tujini dobim kakšno darilo, partnerica mi kaj kupi, tudi za hrano ona poskrbi, kaj pa rabim drugega, nič, lepo mi je, to hočem povedati.
Zdaj to vendarle lahko rečete. A kaj vse ste preživeli. Nekaj javno že vemo, slišala pa sem, da o še bolj grenkih zgodbah ne pripovedujete.
Vsega ne moreš kar tako povedati, moje življenje je zelo polno. V Avstriji imam dva že skoraj odrasla otroka, iz časov, ko sem bil še sam borec in treniral ter osem let tam živel, z družino imamo vse urejeno. Veste, tam je vladala visoka kultura, »hoch deutsch«, juha se pri kosilu ni srkala itd., takrat sem se kulture dokončno naučil.
Pri 32 letih, ko sem se vrnil v Slovenijo, sem doživel še zadnje mejne preizkušnje, ko se je vsa teža preteklosti zgrnila nadme. Po smrti očeta takratne partnerice se je v njihovi hiši vzpostavil nov red, tiho sem trpel vse, kar se je dogajalo, njena mama je prevzela glavno vlogo nad vsem, nisem bil sprejet. Da sem samo biološki oče, mi je govorila, in da nimam prave besede. Vse se je začelo sesuvati. Po hčeri se je rodil še sin, nehal sem trenirati. Srčni infarkt je bil pika na i. S psihologi in zdravstvenim osebjem smo ugotovili, da takšno življenje ni zame, nisem delal tistega, za kar sem poslan. V bolnišnici so mi rekli, da si z operacijo srca lahko podaljšam življenje, kolegi so mi že nosili rože, bil sem na nitki. Vprašal sem se: je zdaj res to to, moram umreti? Nekako sem preživel, in potem zaživel na novo.
Komu pripisujete zasluge za karakter, kot ga imate?
Rekel bi samovzgoji. To sem čutil že čisto od malega, da sem bil samosvoj, bil sem drzen in, kot že prej rečeno, tudi divjaški. V šolo v prvi razred sem se šel sam vpisat. Bil sem z vasi in kulture nisem dobro poznal. Revščino pa. Bilo je obdobje slabega leta, ob vrnitvi iz Avstrije v Slovenijo, ko sem na dan pojedel dve konzervi in to je bilo to, včasih mi je kolega prinesel golaž in kos kruha. Spomnim se, ko mi je rekel, »če bi jaz živel v takšnih razmerah, ne bi zdržal«. Spal sem v kuhinji na jogiju. Iskal sem rešitev, ves čas, nikoli se nisem predal. Vsako situacijo sem vzel kot učno lekcijo. Kasneje sem po zaslugi svojega dela prepotoval velik del sveta in videl, da se ljudem okoli dogajajo še veliko hujše stvari, pa ne tarnajo. Na Japonskem sem pobral vse znanje, kar sem ga lahko. Drugi so se mi smejali, ko sem jim o tem pripovedoval, ampak se je izkazalo, da imam prav. Veliko množico ljudi sem imel vedno okrog, ki so mi nasprotovali, a sem jih pustil, naj gredo svojo pot. Jaz svetu konkuriram z dvajsetimi ljudmi.
Pravite, da že pri zajtrku na večjih tekmovanjih vidite svojo tekmovalko, ali je njen dan ali ni. Sposobnost rentgena je najbrž za vaše varovance dvorezni meč?
Na vsakem treningu se trudim, da bi izboljšal, kar se da. Moram povedati, da imajo nekateri dosti zahrbtnih igric, to sprejemam, a hkrati najdem pot, ki je dobra zanje. Za tiste, v katerih vidim največ potenciala, ne bom nikoli tako dober, ne bodo me slavili kot tisti, v katerih ne vidim toliko, do njih bom namreč bolj prizanesljiv. Oni me cenijo, klanjajo se mi, veselijo se me, prijateljujemo. Ti, zmagovalci, pa v sebi predobro vedo, koliko so pretrpeli, da so dosegli, kar so. Dušo bi dali zame in jaz za njih, ne bomo pa se skupaj veselili, prehudo je bilo. Tudi če tega na glas ne rečejo, čutim. Glejte, štiri leta svoje varovance postavljaš v vrsto čisto vsak dan, dvakrat na dan. Stojijo pred tabo in vse pogledaš v oči. Kolikokrat je to na leto? Kolikokrat je to na štiri leta? Kaj pa v petnajstih letih? Če dobro opazuješ, človeka dobro spoznaš.
Mislite, da ste šli kdaj predaleč, ste bili tudi kruti?
Ne, to ne. Čeprav je bilo morda tako videti, slišali so grobe besede, tudi kakšna klofuta je padla, vendar vam povem, da je bolje tako, kot da imam koga na invalidskem vozičku. Raje grem v zapor, kot da imam človeka pred očmi, ker je zaradi trenutka nepozornosti padel na tilnik in pristal na invalidskem vozičku. Na treningih letijo roke, noge vsepovprek, razni prijemi, to je treba vedeti in nadzirati. Glavni je v dvorani lahko le eden. A nobene stvari nikoli nisem in ne bom naredil iz mržnje, niti ene same poteze. Tega ne znam. Vse samo za njihovo dobro!
Od kakšnih varovancev ste se vi osebno največ naučili? Uporniških, poslušnih, težavnih?
Največ sem se pravzaprav naučil od tistih, ki so mi lagali. Ker sem spoznal njihovo drugo lice. Veliko takšnih je bilo, z različnimi izgovori so prihajali, jaz sem jih sicer sprejemal, vendar jih je vedno življenje kaznovalo, da niso naredili, kar sem jim govoril. Pa naj gre za nekaj sekund vztrajanja na težki vaji ali pa podaljšanje treninga, ko se je uradni čas že iztekel. Kasneje sem jim razložil, zakaj se jim je kaj zgodilo, zakaj jim je čisto malo zmanjkalo do medalje.
Pa ste res tako nezmotljivi?
O ja, sem zmotljiv, vendar imam v 99 odstotkov prav. To počnem že 45 let, do konca zavzeto in predano, če me povabite v telovadnico, vam bom po petih minutah podal oceno za vse, kot strela z jasnega, če počakam še pol ure, vam bom povedal še za vsakega posameznika svoje. Tako bom rekel, trener je rojen, ne more biti naučen, tudi po svetu je tako. Nobene fakultete in doktorati ti ne pomagajo, če ti to ne teče po žilah, naziv je premalo.
V kakšnih okoliščinah pa se vi počutite nemočnega?
Ko nastane poškodba, sem kot majhen otrok. Takrat se mi svet podre kot hiška iz kart in začnem vse spet znova. Ne bom pozabil trenutkov poškodbe Ane Velenšek. Gledal sem na drugo stran Tino Trstenjak, kot v sanjah sem zaslišal Fabi, Fabi … Samo obrnil sem se in v trenutku vedel, da je zelo resno. Groza. Takoj za tem sem se pobral, si rekel, mirno kri, bodi močen, samo naprej, ne vdaj se in bo šlo! Oba z Ano sva verjela in verjela je moja partnerica, drugi, pa naj mi ne zamerijo, niso verjeli. Tudi zdravniki ne. Ustvaril sem krog pozitivne energije, Ano sem zapiral v malo telovadnico, da ljudje z dvomi ne bi vplivali nanjo, in delal z njo, trije fantje so mi pomagali, njim res hvala. In hvala doktorju iz Salzburga Mohamedu Khalifa za veliko pomoč, on dela t. i. čudeže. Sčasoma se je krog tistih, ki verjamejo, začel širiti. In kot ste videli, je šlo.
Bogate izkušnje imate. Kaj bi predlagali vodji velikega tima, direktorju podjetja, predsedniku politične stranke, kako ravnati, da mu bo uspelo?
Jaz bi ga najprej vprašal, ali hoče imeti dobro podjetje ali hoče le veliko zaslužiti. In še nekaj osnovnih vprašanj bi mu zastavil. Najbolj vesel bi bil, če bi mi rekel, da hoče imeti urejeno zdravo podjetje. To je dobro izhodišče za poslovni uspeh. Potem bi mu znal dobro svetovati. Najprej si mora vzeti čas in opazovati svoje ljudi. Nato je treba začeti graditi ekipo, ekipe ne boš dobil prek oglasa, za ljudi si je treba vzeti čas, sodelovati z njimi, jih združiti in pravilno usmerjati. Možnost je, da vse med sabo skregaš, vendar so to hinavske stvari, ki se ti čez leta maščujejo. Iz močne ekipe boš dobil dobre ljudi in te zdaj potegni navzgor, naj oni prenašajo tvoje misli naprej.
In če je notri gnilo jajce, kako z njim? Ga odstraniti?
Ne, nikakor ne, ker bo prišlo novo, tudi če ga ne boš takoj prepoznal. Na vozu je treba imeti tudi negativca, delati z njim. Poleg tega: veliko napako boš naredil, če boš dal v svojo ekipo same dobre vodje, vsi bodo hoteli biti glavni in si bodo med seboj metali polena, kar bo prineslo vojno, neuspeh. Iz večinoma povprečnih ljudi je sestavljena zmagovalna ekipa. Za dobro delo je treba spoznati in spoštovati tudi dnevni ritem. Ne moreš sprejemati velikih odločitev, ko si z energijo na dnu. Počakaj, da pride pravi čas, medtem pa premišljuj ali usmeri pozornost v kaj drugega. In čim manj vmesnih izjav deli med ljudi, naj se misli skristalizirajo in postanejo produktivne.
V dokumentarnem filmu Mehek kot skala z vami v glavni vlogi se je videlo, kako ste ustvarili svojo zgodbo, korak za korakom, in dobesedno zidak za zidakom na vasi blizu polj in gozda na svoji zemlji postavili judo klub Z dežele Sankaku Celje. Močna vizija vas je vodila kljub slabim razmeram. Kam vas trenutno vodi ali je po tako intenzivnem času obdobje praznine?
Odkrito povem, da je po vsem tem nekaj razočaranja. Bile so velike obljube, a jih 80 odstotkov že ni izpolnjenih. Ljudje že bežijo, izklapljajo telefone. Prosim tiste, ki imajo vsega toliko, da se bodo zadušili od lastnih dobrin. Nič, naj jim bog da srečo. Oni bodo še naprej lažnivci praznih besed, v življenju pa ne bodo srečni. Vsaka čast pa tistim 20 odstotkom, ki so pripravljeni in z veseljem pristopijo. Pomagati želim tudi ljudem s socialnimi problemi, tistim, ki jim judo ne gre, dam enako možnost, z vsemi delam, brezplačno članarino ponudim, ko vidim, da drugače ne bo šlo. Ne, trenutno še ne vidim poti za prihodnja štiri leta, ker vemo, da bo v športu vedno večja kriza. Športniki niso preskrbljeni, kot je treba, čeprav so dali življenje za to. Ko jih potrebujejo, so za vse najboljši, po koncu kariere pa nastajajo težave. Jaz kot trener poskušam poskrbeti tudi za to. Ne smemo pozabiti Urške Žolnir, Lucije Polavder. Vam pa povem, ne glede na to, kaj ljudje delajo in kaj se dogaja, na koncu poštenje ruši vse! Je treba doživeti velike krize, a za njimi stojijo velike zmage. Jaz to vem, zato mi ni tako hudo.
Obljubili ste, da greste peš na Brezje, in ste šli, čeprav si mislim, kako utrujeni ste se odpravili na več kot sto kilometrov dolgo pot. Je bilo težko oditi?
Če ne bi šel, bi me to spremljalo kot senca. Vse bi obračal na neizpolnjeno obljubo, to bi bilo krivo za vse. Sicer sem pot načrtoval po 15. septembru, vendar psihično nisem zdržal. Bil sem neproduktiven, ponoči sem se zbujal. Nisem si znal predstavljati, kako bom šel, vedel pa sem, da moram. Naenkrat, po kosilu, sem rekel partnerici, da grem. Vprašala me je, kam. »Na Brezje,« sem rekel.« Si pogledal vremensko napoved? »Me ne zanima, grem.« Vzel sem zdravila proti srčnemu infarktu, proti pritisku, strdkom, vetrovko in šel. Vsako stvar, ki jo rečeš, moraš v življenju izpolniti, tak je zakon narave, če hočeš dobro živeti.
Pred petimi leti se vama je s partnerico Simono, ki je trenerka najmlajših v vašem klubu, rodil sin, Jan. Kako gledate na očetovstvo zdaj, po petdesetem, in takrat pri tridesetih?
Jaz sem vodja v dvorani, doma pa vse prepuščam njej. Družina in služba sta čisto različni stvari. Sina za nobeno stvar ne kregam, vse mu dokažem, da sam uvidi, kako je prav. Če mi laže, mu pojasnim, kako je v življenju z lažmi, verjame mi. Poslušam ga, bolj kot mu narekujem, s tem naredim več, on namreč pove vse, kar je treba. Dobro se razumeva. Takrat, pri tridesetih, res nisem bil zrel. Sicer sem mislil, da vem, za kaj gre, a kasneje ugotoviš, da ne veš prav dosti. Boriš se za življenje, pa vidiš, da je življenje čisto nekaj drugega. Starejši ko si, več opažaš. Če bomo kdaj dočakali sto let, bomo morda vedeli, za kaj zares gre, jaz še zdaj ne vem točno (nasmeh).
