Tiskane izdaje
O Alpah, Alpski konvenciji, projektu »We are Alps« in gorskem kmetijstvu smo se pogovarjali v Bolzanu, prestolnici Južne Tirolske v Bolzanu, ki je hkrati tudi kraj njenega delovnega mesta in za mnoge odskočna deska v Dolomite, kamor se v prostem času rada poda.
»We are Alps« je nadaljevanje predhodnega projekta »SuperAlp!«. Letošnja tematska rdeča nit pobude Stalnega Sekretariata, ki skupino izbranih novinarjev popelje prek alpskega loka z namenom spoznavanja konvencije in srečevanja z Alpskim prebivalstvom, je bila Alpsko družinsko kmetijstvo in gorski proizvodi. Zakaj ta tematika in zakaj sprememba v imenu projekta?
»We are Alps« je le nadgradnja obstoječega projekta, ki smo ga izvedli že sedemkrat in kjer smo hoteli Alpsko konvencijo promovirati na način, da se je povabilo novinarje na prečkanje Alp z uporabo transporta na trajnostni način, predvsem z uporabo javnih prevoznih sredstev. Zdelo se nam je, da je treba projektu dati nov fokus, predvsem vsebinskega.
Poleg uporabe trajnostnih načinov transporta, ki so alternativa zasebnim avtomobilom, smo hoteli, da se novinarji srečajo s prebivalci Alp, od kmetov, poslovnežev, strokovnjakov do politikov in polemizirajo na različne teme. Zato se projekt imenuje »We are Alps«, in ker so Alpe različne, smo se odločili, da ne bomo rekli We are the Alps, saj Alpe niso samo ene, ampak so zelo različne, slovenske Alpe se na primer precej razlikujejo od tistih v Švici. Ne samo po izgledu, pač pa tudi po ljudeh in jeziku.
Letošnje leto je organizacija Združenih narodov razglasila za mednarodno leto družinskega kmetovanja, in ker v Alpah prevladujejo družinske kmetije, se nam je zdela izbira teme primerna. Značilnost gorskih kmetij je, da so kljub relativni majhnosti v primerjavi z velikimi industrijskimi obrati s področja kmetijstva uspešne in jim z osredotočanjem na endogene potenciale uspe preživeti tudi v kriznih časih.
Nekaj prispevkov še čakamo. Imeli smo zanimiv in različen nabor novinarjev, med njimi tudi dva specializirana novinarja s področja kmetijstva, sicer iz nealpskih držav, iz Norveške in Latvije. Nekateri so že bili udeleženci SuperAlpa!, zato bo pri novem pristopu projekta zanimivo prebrati njihove prispevke. Veseli smo bili udeležbe avstrijskega novinarja Hannesa Schllosserja, ki je za sekretariat fotografiral in na dnevni ravni oddajal potopisne bloge. Z zanimanjem pričakujemo tudi televizijski prispevek švicarske televizije. Rezultate dobivamo z zamikom.
Kakšen je po vašem mnenju pomen kmetijstva za ohranjanje gorske pokrajine?
Gorski visokokakovostni proizvodi iz Alp imajo v prvi vrsti osnovno, torej proizvodno funkcijo. Poleg pridelave hrane kmetijstvo zagotavlja storitve splošnega družbenega pomena, kot je ohranjanje biotske raznovrstnosti, varovanje okolja kot tudi ohranjanje in vzdrževanje kulturne krajine. Gorsko kmetovanje je treba ohraniti po načelu varovanje z rabo, to je varovanje z ohranjanjem kmetijske pridelave.
Če se travinje in planinski pašniki ne »obdelujejo«, če se ne kosi, ne pase, se ti zarastejo. Bistvo je ohranitev proizvodnega potenciala v gorskem območju, ki je v veliki večini vezan na izkoriščanje travinj. Alpe, kot smo jih vajeni mi, niso samo gozd, ampak je slikovita krajina s pašniki, gozdovi, planinami in travinjo.
Mediji bralcem Alpe največkrat predstavljamo kot čudovito pravljično pokrajino, a življenje v njih je vse prej kot to. So prostor za življenje in gospodarjenje, kamor spadajo vsakodnevni napori in kjer so zaradi nadmorskih višin in naklonov omejene možnosti za razvoj ...
Alpska kultura je kultura preživetja in prilagajanja trdim življenjskim pogojem več stoletij človekovih udejstvovanj, obenem pa tudi kultura obzirnosti do naravnega okolja in spoštovanja naravnih zakonov. Če bomo hoteli alpski prostor ohraniti za prihodnje generacije, bo moralo biti kmetijstvo pomemben element gorske pokrajine, ne glede na to, kolikšen delež predstavlja kmetijstvo v BDP. Gorsko kmetijstvo se krepi, prav tako njegova povezava s turizmom in ponudbo lokalnih proizvodov, ki imajo tradicijo in se ponašajo z visoko kakovostjo. To je lahko odlična tržna niša, ki jo je treba izkoristiti.
In prav to ste nam na najlepši možen način prikazali v okviru projekta We are Alps ...
Tako je. Pokazati smo hoteli priložnosti na področju kmetijstva in načine, s katerimi prebivalci Alp zase najdejo priložnosti. Seveda gorsko kmetijstvo kot tako, kot tudi zaradi storitev, ki jih nudi, potrebuje finančno podporo držav. Brez tega bi na globaliziranem evropskem trgu težko obstali. Poleg tega se morajo kmetje obnašati podjetniško, morajo gledati na kakovost pridelkov, pomembna je tudi prepoznavnost.
Ali lokalne skupnosti v Alpah konvencijo vidijo kot priložnost za razvoj ali oviro?
Mislim, da so izkušnje lokalnega prebivalstva zelo različne. Najboljši primer, kako se konvencija v vsakodnevnem življenju velikokrat pojavlja, je Avstrija. Nekateri Alpsko konvencijo vidijo kot omejevanje, drugi pa priložnost, da lahko preprečijo projekte, ki so včasih tudi nesmiselni in ki posegajo v naravo tam, kjer ne bi bilo treba.
Menim, da je v Sloveniji dobro poznana ozkemu krogu ljudi, medtem ko se širše o tem premalo govori o tem, da se Slovenci imamo za alpski narod in da imamo neki odnos do gora.
Menite, da bi pri prepoznavanju »alpske ustave« morali mediji narediti kaj več?
Mislim, da vsi skupaj od sekretariata do držav pogodbenic. Akterji na tem področju naredijo veliko, v Sloveniji imamo dan alpske konvencije, ki ga druge države podpisnice konvencije nimajo. Akterji, ki se za ta segment trudijo in poskušajo popularizirati in predstaviti cilje alpske konvencije, so predvsem Triglavski narodni park, Cipra Slovenija, slovenski planinski muzej, Planinska zveza Slovenije. Treba se je zavedati, da gre tudi politika sama z ukrepi na področju kmetijstva in drugih področjih v smer izpolnjevanja ciljev Alpske konvencije, čeprav se tega mogoče neposredno ne zavedajo.
Ali obstaja organ, ki preverja izvajanje konvencije ?
Seveda obstaja obveza držav podpisnic, da redno poročajo na določeno obdobje o izvajanju okvirne konvencije in njenih protokolov, ki natančneje določajo prioritete in vsebine posameznih področij. Obstajata dva mehanizma. Eno je redno poročanje o implementaciji, kjer na podlagi vprašalnika, ki ga pošlje Sekretariat pogodbenicam na vsaj deset let, da poročajo, kako so izvajale posamezne protokole.
Deset let? To je pa kar dolga doba ...
Ja, rok so podaljšali na deset let, ker se je treba zavedati, da je to velika administrativna obveznost. Drug takšen mehanizem je Odbor za preverjanje, prek katerega se lahko dogovori, če obstaja potreba po podrobnejšem proučevanju določenega protokola. Trenutno se ta ukvarja s protokolom turizem in z vprašanjem, kako države uravnavajo ukrepe za spodbujanje trajnostnega turizma.
Kolikokrat na leto se srečujete?
Vse je odvisno od teme obravnave, lahko tudi večkrat na leto. Tudi za poglobljene razprave v primerih, ko nevladne organizacije oziroma opazovalci ugotavljajo neko kršitev.
Potem je tu še stalni odbor ...
... ki je operativno telo oziroma izvršni organ alpske konference in zagotavlja uresničevanje idej, načel in ciljev alpske konvencije v praksi. Ponavadi se sestaja dvakrat na leto. Alpska konferenca je politični organ odločanja alpske konvencije, katere člani so okoljski ministri držav podpisnic, zaseda praviloma na vsaki dve leti pri predsedujoči pogodbenici (posamezna država predseduje alpski konvenciji dve leti). Konferenca je bolj strateške narave, stalni odbor pa bolj operativno telo. Novembra imamo ministrsko konferenco v Torinu, kjer bo Italija sklenila predsedovanje in vodenje predala Nemčiji.
Kakšne naloge so si Italijani zadali ob začetku predsedovanja?
Kot zelo pomembno področje so si zastavili demografijo, na to temo pripravljajo tudi poročilo o stanju Alp (redno informira o ekološkem, gospodarskem in socialnem razvoju v alpskem prostoru in ponuja pomembne točke za pripravo primernih strategij). Veliko pozornost so namenili podnebnim spremembam, zlasti prilagajanju nanje. Na podlagi dela posebne delovne skupine je italijansko predsedstvo pripravilo smernice za prilagajanje na podnebne spremembe na lokalni ravni, vključno s primeri dobrih praks. Tretja pomembna tema je trajnostni turizem kot nadaljevanje oziroma nadgradnja četrtega Poročila o stanju Alp in vse kaže, da bo na podlagi tega gradiva tudi ustanovljena delovna skupina za trajnostni turizem.
Alpe so znane tudi kot vzorčna regija s področja varstva podnebja. Kakšno je stanje izvajanja akcijskega načrta o podnebju (deklaracije), sprejetega na X. Alpski konferenci 2009 v Evianu? Ali omenjene aktivnosti italijanskega predsedstva pomenijo izvajanje te deklaracije?
Pri Alpski konvenciji nimamo posebnega protokola o podnebnih spremembah, imamo pa deklaracijo, ki izpostavlja to problematiko. Vedeti moramo, da Alpe veljajo za zgodnji opozorilni sistem o posledicah podnebnih sprememb. Dvig povprečne temperature v Alpah je bil v zadnjih 50 letih dvakrat večji kot v svetovnem povprečju, zato imamo danes krajša zimska obdobja, dviga se snežna meja, ekstremni vremenski pojavi so zaradi erozije bolj izraziti, največji pokazatelj podnebnih sprememb je seveda taljenje ledenikov. Pri tem je na eni strani pomembno prilagajanje na podnebne spremembe, na drugi strani pa, koliko in kako bodo Alpe prispevale k zmanjševanju teh sprememb, torej mitigacija.
Kakšne so pa aktivnosti Slovenije na tem področju?
Podnebne spremembe so močno zastopane ne samo v okviru delovne skupine AK, ampak tudi skozi projekte alpskega prostora oziroma teritorialnega sodelovanja (Alpine Space Programme). Slovenija je bila celo vodilni partner v letos uspešno zaključenem projektu Alpstar. Glavni cilj projekta jebil spodbuditi implementacijo ukrepov za zniževanje emisij toplogrednih plinov, ki so se drugje že izkazali kot dobre prakse v boju proti podnebnim spremembam. Ne smemo pozabiti, da si je deklaracija o podnebnih spremembah do leta 2050 postavila cilj, da naj bi Alpe postale podnebno nevtralne.
Kaj nam lahko poveste o relacijah med alpskim prostorom in okolico, vključno z velikimi mesti?
Zavedati se je treba, da Alpe ne stojijo v nekem »vakuumu«, ampak so del Evrope in da imamo okrog Alp eno najproduktivnejših območij z Münchnom, Milanom, Benetkami, Grenoblom, Ženevo ... Alpe predstavljajo vodni rezervoar za celotno okolico in območje za preživljanje prostega časa. Vse te povezave so zelo pomembne. V prihodnje naj bi bila krepitev sodelovanja med Alpami ter okoliškimi regijami in mesti urejena v evropski strategiji za alpski prostor, imenovani tudi makroregionalna strategija za Alpe. Alpska konvencija se zavzema za partnerski odnos, sodelovanje, sinergije, krepitev povezave, in da se ne bi zgodilo, da bi okoliška regije določale razvoj za ožji alpski prostor. Če hočemo okrepiti povezave.
Alpska konvencija si potem ne prizadeva za to, da bi Alpe predstavljale razvojni potencial?
Potencial že, ampak na trajnostni način. V okviru projekta We are Alps smo obiskali dolino Poschiavo v Švici, ki je zgleden primer takega turizma, ko turiste na območje pripeljejo z javnim potniškim prometom (z vlakom Bernina Express), vso kmetijsko pridelavo poskušajo preusmeriti v ekološko, torej najbolj trajnosten način, kar ga trenutno poznamo, in to znajo tudi odlično tržiti. Vidimo, da se v Alpah da omogočiti razvoj na način, da se varuje okolje.
Katere so vaše najpomembnejše naloge pri stalnem sekretariatu alpske konvencije?
Sekretariat zagotavlja administrativno in tehnično podporo organom Alpske konvencije z organizacijo sestankov rednih delovnih teles in koordinacijo delovnih skupin. Pomembna naloga je tudi usklajevanje raziskovalnih projektov o Alpah in z njimi povezan sistem opazovanja in informiranja o Alpah (SOIA), sekretariat služi kot platforma za zbiranje in diseminacijo podatkov. To je tudi del, za katerega sem osebno odgovorna. Predvsem si želimo izboljšati porabo rezultatov drugih projektov, ki jih je zelo težko pridobiti, ker so omejeno dostopni, saj niso naša last. Sami nimamo denarja za izvajanje projektov, bi se pa dalo še bolj povezati te akterje. Poleg tega na dve leti pripravljamo poročilo o stanju Alp na določeno temo, s katerim želimo prispevati k boljši in splošni informiranosti o Alpah.
Tretji segment nalog sekretariata so odnosi z javnostjo in promocija konvencije, posredovanje in širjenje informacij. Eden izmed teh projektov je bil We are Alps, potem imamo vsako leto fotonatečaj za izdelavo koledarja in natečaj za mlade raziskovalce. Sodelujemo s stalnimi mrežami na območju Alp, kot so omrežje občin »Povezanost v Alpah«, mreža zavarovanih območij Alparc, CIPRA, Euromontana in programom teritorialnega sodelovanja »alpski prostor«. Ker dajemo vedno več poudarka sodelovanju na lokalni ravni, smo vzpostavili infotočke alpske konvencije, ki so za zdaj v Gran Paradisu, Domodosssoli, Morbegnu in Chamonixu.
Lahko kakšno infotočko pričakujemo v Sloveniji?
Ja, zanjo se je zanimala Solčava ...
