Angela Boškin je bila slovenska Florence Nightingale

Prvi slovenski medicinski sestri zasluge priznavajo šele v zadnjem desetletju.

Objavljeno
02. marec 2016 16.00
Simona Bandur
Simona Bandur
Ko je mlada Angela Boškin na dunajskih ulicah opazovala dekleta v modrih opravah, blaue Schwestern (modre sestre) so jim rekli, jo je njihovo poslanstvo tako pritegnilo, da je šla za njimi. Leta 1912 je postala prva slovenska medicinska oziroma patronažna sestra. Začetnici zdravstvene nege pri nas bodo danes v Gornjesavskem muzeju na Jesenicah odkrili spominsko ploščo.

Čeprav je Angela Boškin v slovenskem prostoru igrala pomembno vlogo in je (bila) vzornica tisočim ženam, ki so nadaljevale njeno poslanstvo, je o njej težko najti kaj več kot nekaj krajših zapisov – vse dokler se ne seznanimo z dr. Zvonko Zupanič Slavec, predstojnico Inštituta za zgodovino medicine pri ljubljanski medicinski fakulteti.

Zdravnica in profesorica je vir enciklopedičnega znanja o zgodovini zdravstva in zdravstvenega varstva pri nas in med desetinami zaslužnih ljudi prav Angelo Boškin imenuje svetilnik. Ona je tista, ki je iz svojega poklica naredila poslanstvo, pravi, to pa je največ, kar lahko nekdo naredi za svojo stroko.

V šolo za negovalke pri porodničarju dr. Wertheimu

Angela Boškin se je rodila leta 1886 v družini z devetimi otroki v Pevmi pri Gorici, in ker doma za vse ni bilo ne dela ne jela, je šla na Dunaj gospodinjit k starejšemu bratu. V oči so ji padle negovalke – Krankenpflegerinen, ki jih je videvala na ulicah, pripoveduje dr. Zvonka Zupanič Slavec. Šla je v šolo za negovalke in kmalu po končanem izobraževanju že dobila delo na ginekološki kliniki dr. Ernsta Wertheima, ki je znan predvsem po tem, da je prvi začel odstranjevati maternice z rakom.

Zvonka Zupanič Slavec pa ve o njem povedati še, da je bil dobro znan tudi v naših krajih, pa ne samo zaradi dosežkov v ginekologiji, ampak tudi zato, ker je hodil v Bohinjski kot na lov, predvsem na gamse in ruševca, in ostajal na Bledu z lovskima kolegoma, ginekologoma v Ljubljani, očetom in sinom Alojzom in Alfredom Valento. V Wertheimovi kliniki je bila Angela Boškin negovalka novorojenčkov in očitno je bila dela zelo vešča, saj je že po enem letu lahko nadomeščala glavno sestro, po dveh letih pa je bila sprejeta za asistentko pri drugem znanem porodničarju.

Po treh letih Angeline nege novorojenčkov je prišla vojna in zdravstvena nega je dobila vojaški značaj. Leta 1915 so jo poslali v rekonvalescentni oddelek vojaške bolnišnice, pozneje pa v sanitetno ekipo švedske misije Mednarodnega RK. Kmalu, leta 1917, je postala glavna sestra, kar pomeni, da je morala biti, kakor sklepa sogovornica, zelo uspešna na več področjih, tudi pri organizaciji, vodenju in delu s sodelavci. Že takrat je uvajala nekaj, čemur bi danes rekli delovna terapija, takrat pa je to pomenilo, da je poskušala bolnike med bivanjem v bolnišnici čim bolj individualno zaposliti. V tistem času se je vpisala tudi v tečaj za skrbstvene sestre (Sorgenschwestern), kar je v današnji terminologiji najbliže patronažnim sestram, kajti skrbstvene sestre so imele tudi socialno vlogo.

Opravila je izpit in vse je že kazalo, da bo šla delat v Trst, vendar je izvršitev tega dekreta prehitel razpad monarhije. V novo državo SHS je prišla z zadnjim transportom Slovencev in Hrvatov, ki so se selili iz Avstrije. »To je bil čas, ko na Slovenskem še ni bilo civilne šole za zdravstveno nego,« opozori Zvonka Zupanič Slavec. To delo so sicer opravljale sestre redovnice.

Angela Boškin je orala ledino, uradno je bila prva skrbstvena sestra pri nas in za začetek so jo poslali na Jesenice, v železničarsko mesto, kjer so ljudje živeli v zelo slabih razmerah. Delovala je predvsem kot patronažna sestra in matere seznanjala s pravilno nego in hranjenjem dojenčkov. Med delom na Jesenicah je spoznala, na kako nizki ravni je prosvetljenost ljudi, zato je začela pripravljati predavanja o higieni, zaščiti pred okužbami, prehranjevanju in negi otrok ... Leta 1921 je ustanovila prvo posvetovalnico za matere in dojenčke pri nas in uvedla košare z najnujnejšimi higienskimi pripomočki in osnovnim posteljnim perilom za porodnice.

Predavateljica in učenka hkrati

Njeno delo je opazil pediater Matija Ambrožič, začetnik socialne pediatrije pri nas, in jo leta 1922 povabil v Ljubljano, kjer je najprej izboljšala delo v sirotišnici. Leta 1923 je bila premeščena v novoustanovljeni Higienski zavod, ki ga je ustanovil Zavod za socialno higiensko zaščito dece. Tam je dobilo zavetje veliko nezakonskih otrok, kajti neporočene matere so bile tako stigmatizirane, da so na vse, tudi krute načine poskušale prikriti svojo »sramoto«. Higienski zavod je prav v tem času ustanovil tudi prvo šolo za zaščitne sestre, kakor so takrat na Slovenskem rekli skrbstvenim sestram, in v njej je bila Angela Boškin predavateljica in slušateljica hkrati (čeprav je bila prva z uradno izobrazbo pri nas, se je zapletlo z nostrifikacijo njene diplome). V šoli so v 15 letih izobrazili približno 150 zaščitnih sester.

Toda Angela Boškin prav dolgo v Ljubljani ni ostala; poslali so jo v Trbovlje, rudarsko mesto, kjer je vladala strašna beda. Opravljala je podobno delo kot na Jesenicah, le da je trajalo precej dlje, deset let. Tudi tam je odprla posvetovalnico za otroke in se ukvarjala z ozaveščanjem o negi mater in dojenčkov, zlasti takoj po porodu, saj je na Slovenskem tretjina izmed umrlih dojenčkov izgubila življenje v prvih štirih dneh. Spoprijemala se je s hudo revščino, slabo prosvetljenostjo, zapuščenimi otroki in celo mladoletno prostitucijo, a tudi v tako zahtevnih okoliščinah ji je uspelo zmanjšati smrtnost otrok in umrljivost mater. Po desetletju v Trbovljah so jo napotili v Škofjo Loko, kjer je ravno tako opravljala vlogo skrbstvene sestre, toda tam se je največ ukvarjala s tuberkuloznimi bolniki. Ljudi je pregledovala in jih – če je ugotovila znake bolezni – čim prej izolirala ter s tem preprečevala širjenje. To je bil že čas, ko se je njena kariera počasi iztekala; ne le da je med drugo svetovno vojno izgubila poklicno samostojnost (Hitlerjev NSV je pošiljal v naše kraje svoje sestre, ki jih je lahko le spremljala, zato so bili ljudje tudi sumničavi do nje), bila je že izčrpana, zgarana ...

Leta 1944 se je upokojila in se umaknila k sestri na Pevmo, kjer je živela do leta 1977 in tako še dočakala priznanje za svoje delo. Leta 1969 je dobila državno odličje red zaslug za narod s srebrnimi žarki. To pa je bilo dolgo tudi vse. Zasluge slovenske Florence Nightingale so večinoma spregledali, pravi Zvonka Zupanič Slavec, več veljave dobiva šele v novem tisočletju. Približno deset let poteka državno tekmovanje zdravstvene nege, ki je poimenovano po njej, Splošna bolnišnica Jesenice prireja dneve Angele Boškin, še najbolj pa je čutiti stanovski ponos ob uveljavitvi prisege za delavce v zdravstveni negi, analogne Hipokratovi. To je prisega Angele Boškin.