Tiskane izdaje
Teh, onih delavničnih, spoznavnih, sproščujočih druženj je zadnje čase več kot Rusov – vsaj v Ukrajini. Pa vendar, ob informaciji, da se je mogoče zabavati tudi slikarsko, da imaš v rokah čopič in pred seboj deviško opno, organizatorki 41-letna Tanja H. Furlan in 52-letna Lili Garbajs pa v ljubljanskem etno klubu Zlati zob škarje in platno, me je zaščemelo. V grlu, več kot znano mi je, kako radi ga slikarji žingajo, skoraj kot romanopisci in novelisti. Kapljici se zaživa ni mogel upreti eden mojih najljubših Amadeo Modigliani, njegovega sotrudnika Mauricea Utrilla so bojda Litrillo zbadali, upal sem, da bomo v Zlatem zobu absint na zob dajali ... Še škodljivejše snovi so slikarji vase vnašali ali svetu povzročali, eden je bil znan kot nori malar, drugi se je nase spravil z britvijo, da, obetal se je ekstremni dogodek.
Iz Amerike
Pa je bilo čisto malo drugače. Idejnica izvirnega, priljubljenega načina zabave, druženja je Tanja H. Furlan, pravnica in mediatorka, ustanoviteljica in urednica spletnega portala Otrokoskop. Izvirnosti recimo poizvirnost, Furlanova je med drugim živela v ZDA, se tam srečala s pojmom design with wine in dogodje zasejala tostran Atlantika: »Kot prva v Evropi, od lanskega oktobra, prehiteli sva Angleže,« ki so sledili slovenski poustvarjalni domišljiji. Sta? »Sama sem opravljala slikarske tečaje on-line, tečaje v Ljubljani, ustvarjam in slikam v tehniki mixed media. Za projekt sem iskala primerno slikarko.« Furlanova jo je našla v Lili Garbajs, idealni, še naslikati si ne bi mogla ustreznejše. Garbajsova je »samoukinja, brez mentorjev, pred dvanajstimi leti sem začela slikati intenzivno in redno samostojno razstavljam«.
Sem za kanec časa pomislil, gre morda za različico iščem-iščeš, pa saj je vseeno, bilo nas je 16, morda kakšen, kakšna več, težko rečem, smo se izraziteje razlikovali po spolu ali starosti. Identifikacijska točka teh srečanj pa naj bi bilo, da s(m)o udeleženci antitalenti. Za slikanje, ne vobče. Pa sem slišal, da je nekaj malarjev na partyju bilo že večkrat, da me ne bi ustavili že pri vratih, sem raven svojega slikarskega znanja zadržal v sebi. Govorili smo več jezikov, od neslovenskih hrvaškega.
Strah pred gobico
Dasiravno slikarski neakademci smo z začetkom akademsko zamujali. No, morda je bilo le sproščeno, sam pa prezapet. Temačna dvoranica, svetlobna zamolklost, večvrstni čips, vince, štafelaji, ki so me spominjali na stative za trotel kamere, in – gobice. One, s katerimi doma vsake kvatre posodo drgnem. Vsak je nase, nekatere stežka, navlekel zaščitno majico, bele barve, da se bolj pozna, z napisom vzorec.
Na enem stojal smo občudovali motiv, ki nas je čakal – pav, poleg je bilo prazno platno, čakajoče na Lili Garbajs: »Jaz vam bom približno pokazala, vi pa delajte po svoje.« Seveda naj bi ji sledili, korak za korakom, koracajoč, vendar, »ko se jaz obrišem v hlače, se vi ne obrišite«. Ko smo njene videli, smo razumeli.
Odvili smo platna, namestili zatiče, da je bilo bolj napeto, in še enkrat: »Za to mizo smo vsi enaki!« Antitalenti. »Ne se bat gobice, ne se bat barve,« nas je opogumljala Lili, Tanja pa nam na krožničke, ki so bili palete, stiskala barve. Akrilne, verjetno zato, ker jih laže s sebe zdrgnemo. Ozadje naj bi naložili z modro in belo, eden sodelujočih, antitalent na kubik, se je odločil, da bo pava upodobil zgolj s črno in belo. In verjetno 70 odtenki sive. Živali, ki je poleg izredno zoprnega glasu, ki ga spušča, znana tudi po barvitosti, očitno še ni videl v živo.
Če si gobico preveč namočil, ti je teklo za kratek rokav, če si jo premalo, se je vse skupaj nekoliko mastilo. Strah pred gobico so nekateri bolj, druge manj redčili z vinom, belim ali črnim. Spet eni so svoje delo sila resno vzeli, drugi vsak poteg, vsako potezo pospremili s smehom. Tudi prešernim.
Ko je belina prešla v pretežno svetlo modrino, je bil na vrsti naglavni krog, nato smo prešli na konture pavjega telesca, se lotili mesovja, Furlanova in Garbajsova sta dodajali barve, modra, črna, bela, rumena, rdeča, zelena, črno-beli pametnjakovič je le spoznal, da bo poleg paletno najbolj nasprotnih črne in bele potreboval še kakšno središčno, sprijaznil se je z rdečo. »Tale bo pa fejst izstopala,« ga je pohvalil sosed. Če se ni morda zgrozil. Ampak, saj vemo, tudi besediščno ljudje uporabljamo sila raznovrstne palete.
Mojstrici sta hodili med nami, kaj pripomnili, velikokrat pohvalili, Tanja se je posebej posvetila onemu malobarvnemu, verjetno, da bi rešila, kar se je rešiti dalo, Garbajsova je mimo čudnega platna šla molče. Večkrat.
Kriza
Nato je nastopila ustvarjalna kriza. Bi rekel, da pri vseh, nekateri so se je lotili na svežem zraku Zaloške, ki so ga bogatili z dimljenjem, drugi so prešaltali pri pijačah, sam sem se skoncentriral na muziko, ki je ves čas božala iz ozadja. Poznam možaka, ki ne prenese jugobesedil, ampak ta iz Zlatega zoba bi mu bila všeč. Pevec je bil Predin. Zoran. Pozneje, v večernih urah, pa oni razvpiti Zdravko, Čolić.
Če ima vsako oko svojega malarja, je imelo v Zobu vsako platno svojega pava. So bile živalce tako ostrih potez, da bi jih zlahka uvrstil v naivo, kot bi bil mentor Rousseau, pa nikarte Jean Jacques, Henri pa gotovo, nekaj platen naprej so briljirali realisti, impresionisti očitno niso imeli vstopa, najlaže pa se je bilo zateči v ekspresionizem, saj tresavo roko zlahka skriješ pod plašč dinamike, gorečnosti, neustavljivosti čopiča. Ki smo ga, resnici na ljubo, po pavzi le dobili v pest. Peščica pa se je že prej detajlov lotevala enoprstno, pretežno s kazalcem. Ker si sam velikokrat po nosu brskam, se tovrstne slikarske tehnike zaradi nevarnosti zastrupitve nisem poslužil.
Pav je krokar
Pa tudi s čopičem so postorili bore malo, za dodelovanje očk in tistega, kar ima pav na glavi, krono ali nekaj takega. Za sabo vleče, poljska kura, logično, vlečko, ko je razprta, ko je pav v svojem elementu, se šopiri, peresa pa so videti, kot bi bila na njih pripeta očesca.
Še poslednje tančine in slikarska kolonija, kar smo nedvomno bili, je konec vzela. K črno-beli ptici in avtorju pristopi mladinka in vpraša: » Katera ptica je pa to?« Avtor poskusi z več odgovori, zedinita se, da je deklina mislila na krokarja. Se je rodil, no, je med nami že skoraj pol stoletja novi Jože Tisnikar?
Ker je bilo druženje antitalentov antitekmovalno, kajpak niso podelili nikakršnih grand prixov. Spomnil sem se, kako sem zamlada prebral pol ducata slikarskih življenjepisov, zlasti me je navdihoval oni Paula Gauguina, francoski postavnež je sprva slikal le na Gospodove dni, potem pa pustil sobote, nedelje, soprogo, pet otrok, šel onkraj, na Martinique in naprej ter se tako slikarsko izuril, da nam je s čopičem odgovarjal na bistvena vprašanja, od kod prihajamo, kdo smo, kam gremo.
Jaz sem vedel, da družine, ne zaradi slikarstva ne zaradi česa tretjega, ne bom nikdar zapustil, da grem po zabavi design with wine and chips (and beer) domov, na Zaloško sem pa prišel z Dunajske. Malo za šalo, še bolj zares sem vprašal, če bi se kdo želel podpisati na moj izdelek. Vsem šest- ali petnajstim se je to zdelo sila smešno.
Furlanova mi, ko stopiva vstran, narekuje, kako je slikarski party lahko popestritev gostinske, hotelirske, turistične ponudbe, lahko si nadene haljo tematskih zabav, če se rojstne dneve otročadi praznuje na plezalnih stenah, v bazenih, v muzejih, na gradovih, zakaj se jih ne bi s čopiči v rokah, design with wine je lahko tudi teambuildinški projekt.
Dan pred našim srečanjem je dvojec Furlan-Garbajs imel team building za turistično agencijo. Ja, slikarsko srečanje bosta družabnici poskušali namalati tudi na panoramsko podobo ljubljanske turistične ponudbe.
Zunaj mehka tema, v eni roki nosim dve torbi, v drugi platno. Ker je po nevihti, nekaj kapljic trešči po pavu. Posebne estetske škode ni. Doma spijo, izdelek 40 x 50 odnesem v klet. Brez upa, da bi kdaj šel v pritličje. Dan pozneje družina zahteva ogled. Ko jim razložim, da gre za črno-belo-malo rdečega pava, so navdušeni. Slika bo visela.
Začnem brskati za Gauguinovo telefonsko.
