Tiskane izdaje
Ko popotnik skozi Ljubljano zagleda nad vrati obešen pohodniški nahrbtnik, ve, da je na pravem mestu. Avtoštopar na začasnem postanku v Ljubljani je v pregledne steklene vitrine zložil drobnarije, ki so se nabrale po dosedanjih 347.000 preštopanih kilometrih. Vsakega obiskovalca pričaka veselo, kot sorodno, popotniško ali štoparsko dušo, med podstavki za pivo in vrčki z imeni obiskanih pivnic, razglednicami in zemljevidi mest, kartami mestnega prometa, šali evropskih nogometnih klubov, vstopnicami za tekme in koncerte, ki jih je obiskal, plastičnimi kozarčki in žličkami za sladoled, značkami, na roko napisanimi štoparskimi oznakami za kraje, kamor je potoval, itd.
Obiskovalcem, začudenim nad bogato zbirko žogic za namizni tenis, rad pojasni, da je bila pred 31 leti, ko je navdušeni pingpongar začel vandrati po Evropi, nekdanja domovina zelo revna, kar zadeva ponudbo celuloidnih žogic, zato jih je začel kupovati na poti in tako so postale simbol njegovih potovanj.
Klobuki, ki jih je razstavil po stenah, predstavljajo število kilometrov, ki jih je z njimi preštopal. Od pokrivala, s katerim je letos postavil štoparski rekord, to je 31 prepotovanih držav v desetih dneh, pa se še vedno ne more ločiti in ga nenehno nosi. Moral bi ga upokojiti, da ga prej kje ne izgubi, pravi, a mora počakati, če se bo v plastičnem prašičku, hranilniku za prostovoljne prispevke, nabralo še kaj drobiža za novega, pravi.
Vstop v muzej je namreč brezplačen, edino plačilo za kustosa nenavadnega muzeja je živahna izmenjava informacij z obiskovalci o potepanjih. No, kakšen tu in tam kupi tudi knjigo Avtoštoparske zgodbe – pravkar je bila prevedena tudi v angleščino –, v kateri je slovenski prvak dvignjenega palca popisal 47 najbolj zanimivih dogodivščin in ljudi, ki so mu na poti prišli naproti v minulih treh desetletjih.
Skoraj do Lune brez nesreče
In teh ni bilo malo! V natančni statistiki kilometrov in porabljenega časa za štopanje, ki jo Primorec iz Kanala ob Soči ves čas vodi za vsa svoja potovanja, je tudi podatek, da se je peljal s skoraj 7000 vozniki. Veliko se mu jih je za vedno vtisnilo v spomin. Samo eden med njimi ga je nekoč morda poskušal okrasti, ali pa se celo v tem primeru moti, noče brez trdnih dokazov sklepati Ipavec. Na 30-letni poti, ki bi ga, če bi potoval v višino, pripeljala skoraj do Lune, popotnik ni doživel niti ene nesreče, čeprav jih je videl kar nekaj; niti enkrat se ni resno sprl z gostitelji; ni imel težav s policisti, nikoli ga niso ponoči, ko je kje za cesto postavil mali šotor ali med štopanjem, napadli psi ali druge živali.
Njegova pripoved je še danes prežeta z navdušenjem nad avtoštopom, ki se mu 56-letni nekdanji župan kanalske občine nikakor ne namerava odpovedati. Takšen način potovanja, ki mu pomeni tudi nekakšno pot k ljudem, iskanje stikov, je pač njegova usoda. Zaradi štopanja se je začel učiti jezike in se štirih tudi intenzivno naučil, še nekaj pa jih govori približno. Čeprav je vandravec po duši, je, kar kaže tudi njegova lepo urejena avtoštoparska zbirka, v kateri so tudi vadnice tujih jezikov, tudi urejen in discipliniran mož. Jezikov se je učil kar med potovanji iz države v državo. Vsak dan jih je vadil po tri ure. Kadar mu je zmanjkalo časa podnevi, bodisi da je opravljal priložnostna dela, kot je bilo obiranje grozdja v Franciji ali pomaranč v Španiji, bodisi da je štopal, takrat se je zvečer spravil k cestni svetilki in vadil, vadil.
Na pamet mu pride neka pesem in brez oklevanja ali zatikanja začne deklamirati v melodični španščini Lorcovo Jezdečevo pesem, kot pojasni na koncu. Pesmi je pobiral spotoma med učenjem, tako kot tuje besede med živahnimi pogovori z vozniki. Vsak jezik in vsaka tuja beseda, vse ti prav pride, še posebej na poti, je tudi danes trdno prepričan popotnik s prvim avtoštoparskim muzejem na svetu. Pa ne, da bi moral prav živahno klepetati o vsem mogočem z vozniki, ki so ga jemali v avto. Raje obratno, pravi Ipavec, vedno je spoštoval zasebnost gostiteljev in enako zahteval tudi zase.
Vendar je komunikativnost bistvena zahteva njegovega avtoštoparskega konjička: »Če se z voznikom ujameš, bosta hitro prijatelja, in ne bo te peljal le do svojega mesta, ampak te bo odložil na najbolj primerni črpalki ali kakšnem drugem mestu, ki bo dobro izhodišče za nadaljnje štopanje. Če pa boš sedel poleg njega kot vreča krompirja, te bo pač odvrgel nekje sredi poti, in potem si pomagaj sam.«
Prav tako ne mara, da bi ga vozniki spraševali po nacionalnosti. S takšnimi, ki jih sredi multikulturne Evrope skrbi, ali ni morebiti Turek ali Maročan, se nima kaj pogovarjati, je odločen Kanalec. Nekajkrat je odklonil prevoz, ker je voznika najprej zanimalo, katere nacionalnosti je. Prav tako je premražen do kosti sredi zime zavrnil prevoz nekje v Nemčiji, ker je voznik mislil, da ima zaradi odrevenelosti, ki se ga je lotevala, opravka s pijanim človekom.
Kadar je Miran Ipavec sam voznik, obvezno ustavlja štoparjem. Pobira tudi tako imenovane težke primere; to so takšni, ki zaradi videza zbujajo nezaupanje med vozniki. Tudi njega se včasih kdo malce boji, opazi zdaj, v letih, ki menda niso več primerna za avtoštop. Kako bi ne bila primerna, se začudi, saj je pred komaj nekaj meseci dosegel svetovni rekord, pravi in pokaže rdečo črto na zemljevidu, ki označuje njegovo potovanje iz Finske na vzhod in nato proti jugu Evrope ter nazaj na zahod in proti severu. Izhodišče iz Finske in celoten itinerar poti je izbral na podlagi svojih izkušenj o prehajanju meja, ki jih znotraj EU sicer ni več, zato pa so še vedno na njenih mejah, tako na vzhodu, še posebej kritične so ukrajinske, kot na jugu.
Osem evrov na državo
»Treba je znati biti dobre volje, se malce nasmehniti in vzbuditi zaupanje med vozniki,« razlaga izkušeni popotnik, ki je v avtoštoparski karieri le enkrat čakal na prevoz kar 11 ur, in to v Avstriji.
S svojo knjigo, poleg angleške izdaje se obetajo še prevodi v nekatere druge jezike, postaja med avtoštoparji znan tudi Miran Ipavec. Znano je tudi, da se najraje vozi s tovornjakarji ponoči. Včasih mu dovolijo, čeprav je to proti cestnim predpisom, da se zlekne na njihovem pogradu za sedeži, in to so najlepša spanja, se zasanjano spominja. Skromen, kakor je – včasih prespi v kakšnem mladinskem hostlu, sicer pa večino časa preživi na poti –, je za letošnjo pot po 31 državah porabil le 250 evrov.
Še vedno je zelo vzdržljiv, ne potrebuje veliko spanja in nočne vožnje so njegova specialnost, pravi. Omenjeni Anton Krotov, ki je pravi profesionalec med avtoštoparji, pa ima posebno rumeno-rdečo štoparsko uniformo, s katero je zelo opazen na cesti. Vsakdo je pač v nečem dober, razpreda med svojimi spominki s potovanj Ipavec, ki bi do konca kariere rad postavil še kakšen rekord. Želi si, denimo, v treh dneh prepotovati sedem evropskih držav s prestolnicami, ki se začnejo na črko B.
Zemljepisne uganke so pač njegova specialnost. To spoznata tudi mlada Belgijca, ki radovedno vstopita v muzej, ko se ta ob 11. uri uradno odpre. Popotnika na motorju sta letos potovala že po Rusiji in v treh dneh napravila 2000 kilometrov. Z avtoštoparjem, ki se jima nemudoma v vsem žarom posveti, se zapletejo v debato o potovanjih in mimogrede ju potegne v enega izmed svojih znamenitih kvizov, s katerimi zabava goste muzeja. Njuna naloga je postaviti prazne pločevinke različnih vrst piva na ustrezne napise držav. Popotnika iz Belgije, dežele z več kot 400 različnimi pivi, izvrstno rešita nalogo, čeprav se počutita diskriminirana, ker med pločevinkami ni nobene iz Belgije.
Avtoštopar se popraska po glavi in v smehu opraviči, češ da to ni muzej piva, ampak njegovo videnje 42 evropskih držav. Med njimi je tudi Srbija, v katero kmalu odidejo vsi trije: Belgijca na festival v Gučo, Miran Ipavec pa v Beograd predstavljat svoje Avtoštoparske zgodbe.
