Belgijec v Kongu bo pri 83 letih izpolnil svoje sanje

»Imel sem komaj kakšnih devet ali deset let, ko sem izjavil, da bom šel živet v Kongo,« je povedal Willem Boulanger, ki si je po tem, ko si je izpolnil to željo, pri 83 letih zastavil novo nalogo: v bližini Kolvezija bo ustanovil naravni rezervat.

Ta visoki in odločni mož z belimi brki, z rahlo upognjenim hrbtom in lasmi, postriženimi na krtačko, je poln zgodb o dramatičnih pustolovščinah v Demokratični republiki Kongo, ki jih je doživljal, odkar se je pred 56 leti naselil v tukajšnji jugovzhodni provinci Katanga.

Komaj se je dobro znašel v svoji novi domovini, že so ga vase potegnili nemiri, ki so v Kongu izbruhnili po razglasitvi neodvisnosti. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je bojeval v vojaških enotah Katange, katerih cilj je bil odcepitev te pokrajine od Konga, v devetdesetih letih pa je bil priča etničnim spopadom, ki so Katango pretresali v zadnjih letih vladavine Mobutuja Seseja Sekoja. Boulanger, oblečen v bermuda hlače in s pohodnimi škornji na nogah, te svoje zgodbe vedno začini s humorjem.

Zgodbe iz srca Afrike

Dobro se spominja, kako so ga v otroštvu, ki ga je preživel v belgijskem Monsu, očarale zgodbe iz eksotičnega srca Afrike, ki so jih pripovedovali katoliški misijonarji. Njegova afriška pustolovščina se je začela leta 1959, ko je sprejel službo v Premogovniški družbi v Zgornji Katangi (UMHK), belgijski družbi, ki je tukaj izkopavala bakrovo rudo. Septembra tistega leta sta si z ženo uredila dom v Kolveziju. Hitro se je naučil svahilija. »Moraš se potruditi, da spoznaš ljudi, ki živijo v kraju, v katerem si si uredil dom. Ugotoviti moraš, kako se da z njimi živeti v sožitju, razumeti moraš njihove običaje in spoštovati njihovo vero,« pravi Boulanger. Konce tedna je običajno preživljal v gozdu, kjer je sedel ob ognju in »s plemenskimi starešinami prijateljsko kramljal o vsem mogočem«. »Počutil sem se kakor v raju,« z veseljem pove.

Ko se je Kongo 30. junija 1960 osamosvojil in se otresel belgijske oblasti, so v Kinšasi in številnih drugih krajih izbruhnili nemiri, usmerjeni proti nekdanjim gospodarjem. Boulanger se je za kratek čas umaknil v Severno Rodezijo (današnjo Zambijo), a se je kaj kmalu vrnil v Katango, kjer so se hoteli območni voditelji odcepiti od na novo nastale države. Država Katanga je imela podporo nekaterih belgijskih politikov in tujih podjetij, ki so hotela UMHK obdržati v svojih rokah. Vodstvo v Bruslju ni nikoli uradno priznalo neodvisnosti Katange, ji je pa na različne načine pomagalo in tja pošiljalo svoje vojaške enote.

Združeni narodi so Belgijo pozvali, naj umakne svoje čete, nato pa so na to območje poslali svoje mirovne enote, in to v podporo kongovski armadi. Nekdanjemu častniku paravojaške enote, mlademu Boulangerju, je UMHK zaupal »varnostne naloge«, kar je pomenilo razstreljevanje mostov in bojevanje v vrstah katanske armade proti enotam ZN. Na začetku leta 1963 je vodja območnih upornikov Moise Čombe priznal poraz. »Vladni vojaki so prišli kot osvajalci,« se spominja Boulanger. Postavljali so cestne zapore in se znašali nad prebivalci.

Center vodnih športov

A tudi v tistih časih je bil Boulanger prepričan, da se morajo ljudje konec tedna sprostiti, zato je v bližini Kolvezija ustanovil center vodnih športov, ki je nato precej pripomogel k razcvetu območnega gospodarstva, saj so bili bogati Kongovci navdušeni nad smučanjem na vodi. Domačini so se mu zahvalili tako, da so ga imenovali za »mvamija«, svojevrstnega poglavarja plemena.

Maja 1978 so uporniški tigri Katange, ki so hoteli strmoglaviti Mobutuja, vdrli iz Angole in zavzeli Kolvezi. V bojih je bilo ubitih tudi več sto civilistov. »Hoteli so mi vzeti mojega peugeota 504, a sem ga prej sam onesposobil,« je povedal Boulanger. »Tako so namesto mojega vzeli Gecaminov avto,« je dejal in pri tem uporabil ime, s katerim so po nacionalizaciji leta 1867 poimenovali nekdanji UMHK. V naslednjih nekaj dneh je francoska tujska legija izvedla protinapad in pregnala upornike. Boulangerja so evakuirali v Belgijo, a se je hitro vrnil v Kongo – tokrat brez žene, ki se za nobeno ceno ni hotela vrniti v to afriško državo.

»Zame je Kongo blagoslovljena dežela,« pravi Boulanger, ki je čez čas dobil hčer s svojo novo ženo Kongovko. Pravi, da ima samega sebe za »enega od zadnjih starih dinozavrov«. Pred njegovo hišo stoji staro terensko vozilo, opremljeno z logotipom Rezervata Manika, projektom, ki ga je Boulanger zasnoval v nekaj minulih letih. Na 16.000 hektarih velikem območju tropske stepe namerava beli »mvami« znova naseliti živali, ki so nekdaj živele na tem območju, skupaj z leopardi, svinjami bradavičarkami, žirafami, zebrami, gnuji in gepardi.

Poleteli bi z balonom

Center za obiskovalce, ki je bil zgrajen leta 2010, stoji nedaleč od letališča v Kolveziju, vendar bo za dokončno vzpostavitev rezervata vsekakor treba še veliko dela. Boulanger je 4000 hektarov velik del rezervata ogradil skupaj z Guyem Mukongom, mladim poslovnežem, ki naj bi ga nekega dne nasledil.

»Potrebujemo 100.000 dolarjev, da bi lahko do konca postavili ogrado in nato pripeljali živali,« pravi Boulanger. Poleg umetnega jezera so že zgradili manjšo hiško za turiste, a je bila pred kratkim uničena. Domnevajo, da je bil načrtni požig. Neustrašni Boulanger pa že načrtuje, da bo zgradil novo, tokrat iz materiala, odpornega proti ognju. »Tukaj lahko naredimo vse mogoče,« pravi in doda, da razmišlja o tem, da bi sredi jezera postavil mostišče, na katerem bi si lahko gostje v miru privoščili pijačo in se sprostili po dnevu, ki bi ga preživeli v gozdu. Poleg tega gostom že obljublja, da bodo lahko nad njegovim rezervatom leteli z balonom.