Tiskane izdaje
Gliser, natovorjen z eksotičnim sadjem, se približa otoku. Iz goste džungle se z dolgimi skoki poženejo štirje šimpanzi. Opice na ves glas vreščijo, medtem ko jim prostovoljci z gliserja mečejo kose ananasa in manga.
Štiri opice so le del slovitega rezervata nekdanjih laboratorijskih živali, ki zdaj uživajo prostost sredi džungle na jugu Liberije, na otočkih, ki se jih je že prijelo ime Opičje otočje. Šimpanzi, edini večji prebivalci šestih otočkov, so imeli tukaj v resnici idilično življenje. Na njihovem Planetu opic, kot so otočje poimenovali tukajšnji mediji, so jih redno hranili prostovoljci.
Zdaj pa se je šestinšestdeset šimpanzov znašlo prav v središču mednarodnega spora, saj je krvna banka, ki ima sedež v New Yorku in ki je sicer ustanovila opičji rezervat, marca objavila, da omenjenega projekta ne bo več financirala. New York Blood Center (NYBC), kot se imenuje ta krvna banka, ki se že približno 30 let ukvarja z biomedicinskimi raziskavami na živalih, je leta 2005 objavila, da bo, zdaj ko so živali po dolgoletnih raziskavah »upokojili«, zanje skrbela vse do njihove smrti.
Kdo je odgovoren?
Ameriško društvo proti mučenju živali (HSUS) je v času, ko sta se liberijska vlada in krvna banka na veliko prerekali o tem, kdo mora poskrbeti za omenjene šimpanze, opicam v rezervatu priskočilo na pomoč s takojšnjim zbiranjem prostovoljnih prispevkov. »V NYBC morda mislijo, da bodo ljudje na vse skupaj hitro pozabili in da po vsem tem sami ne bodo utrpeli nikakršnih posledic, a se motijo,« je v elektronskem pismu iz Washingtona zapisala Kathleen Conlee, podpredsednica HSUS. »Dejstvo je, da so prav oni odgovorni za popolno in dosmrtno oskrbo šimpanzov.« Povedala je tudi, da znašajo stroški oskrbovanja opičjega rezervata okoli 30.000 dolarjev na mesec, kar je za organizacijo, ki ima vsako leto na milijone dolarjev prihodka, zanemarljiva vsota.
Liberijski inštitut za biomedicinske raziskave (LBRI) je leta 1974 sklenil pogodbo z NYBC, na podlagi katere so nato izvajali raziskave v laboratoriju, ki stoji okoli 65 kilometrov jugovzhodno od Monrovie, poleg tega pa so tudi lovili in kupovali šimpanze. Raziskovalni projekt je užival velik ugled po vsem svetu, in to predvsem zaradi odkritij na področju virusnih infekcij, zlasti hepatitisa.
Sčasoma so začeli te raziskave opuščati in v NYBC so se zavezali, da bodo za opice skrbeli vse do njihove smrti ter se jim s tem po svoje zahvalili za njihov prispevek pri znanstvenih odkritjih. Direktor NYBC je leta 2005 v glasilu Ameriškega društva primatologov zapisal, da mora Opičje otočje postati večno in varno zatočišče za nekdanje laboratorijske živali. »NYBC se zaveda svoje odgovornosti in bo poskrbela, da dobijo šimpanzi varno dosmrtno zatočišče,« je zapisal v sporočilu.
Šimpanzi, ki živijo na otočju, so popolnoma odvisni od ljudi. Na otokih v določenih letnih obdobjih ni sveže vode pa tudi hrane ni dovolj za toliko živali. Vodja LBRI Fatorma Bolaj je povedal, da so s pomočjo HSUS in s prispevki iz nekaterih drugih virov opice rešili pred dehidracijo in lakoto.
Jane Godal, svetovno znana poznavalka šimpanzov, je maja poslala odprto pismo NYBC, v katerem vodstvo te organizacije opozarja, naj razmisli o svoji »moralni obveznosti« glede oskrbe šimpanzov. »Po mojem si NYBC ne more privoščiti tega, da bi prenehala skrbeti za te živali. Kaj takšnega bi bilo popolnoma nesprejemljivo,« je zapisala. NYBC smo po elektronski pošti in telefonu zaprosili za komentar, a nam niso odgovorili.
Abajomi Zeonjuvaj, prostovoljec, nam je pokazal, kako poteka obisk na Otočju opic. Z gliserjem smo se od mednarodnega letališča Roberts peljali kakšnih 25 minut po reki John. Ko smo se približali prvemu od otočkov, tako imenovanemu Petemu otoku, ki meri kakšnih devet kvadratnih kilometrov in je gosto porasel z džunglo, so nam štirje šimpanzi priredili pravo dobrodošlico s kričanjem in skakanjem.
»S tem hočejo povedati, da vedo, da je prispela hrana,« nam je pojasnil Zeonjuvaj in jim na otok zalučal kose papaj, banan in drugega sadja. Opičjo kolonijo obišče vsak drugi dan in vsakič jih v svojih mislih postroji, da bi se prepričal, da so vsi tukaj in zdravi. »Ne vidim Samante. Bullet je tukaj – saj ga vidite. Je že začel jesti.«
Odpravili smo se naprej do približno 15 minut oddaljenega Četrtega otoka, kjer živi skupina desetih opic, skupaj z dvema nenačrtovanima mladičkoma, ki sta se tukaj skotila kot posledica neuspešno opravljene vazektomije. Po tem dogodku so poskrbeli za dodatne kontracepcijske ukrepe, da bi preprečili njihovo nadaljnje razmnoževanje in povečevanje števila živali.
Na vseh šestih otokih poteka enak postopek: navdušen sprejem, nato pa prava gostija za šimpanze. »Opice so del mene. Zelo sem navezan nanje, saj jih vidim vsak drugi dan,« je povedal Zeonjuvaj. »Prav nič se ne razlikujejo od ljudi. Tudi one se kdaj sprejo in se nato znova pobotajo. Potrebujejo pomoč in potrebujejo pozornost. Nikakor ne smemo dopustiti, da bi te živali trpele lakoto ali zbolevale za različnimi boleznimi.«
