Bruce Lee: Univerzalne pesti nesmrtnega zmaja

»Če bi bil Bruce Lee še živ, bi svojim Hongkonžanom svetoval, naj se sprostijo in ne bodo togi, naj živijo s polnimi pljuči in ne poskušajo zaustaviti stvari, ki se morajo zgoditi.« Te besede je izrekel mlajši brat slavnega igralca kung fuja ob njegovem 75. rojstnem dnevu, ki so ga počastili v Hongkongu in tudi drugod po svetu.

»Kolikor poznam svojega brata,« je dejal Robert Lee, »bi danes rekel: hodite naprej!« Čeprav je Bruce Lee najslavnejši sin Hongkonga in najuspešnejša blagovna znamka kitajske »mehke sile«, smo vsi deležni nekaj njegove zapuščine. Najmanj občutka, da se lahko za pravico borimo tudi z golimi pestmi ter da prava moč ni v tankih in letalih, ampak v posameznikovi vzdržljivosti, ki iz navadne pesti naredi ubijalsko orožje.

Rojstni dan prezgodaj umrlega igralca je tudi priložnost za globlji premislek, kje vse je Bruce Lee zmagal. Rodil se je v Chinatownu v San Franciscu, ko je njegov oče, igralec v tradicionalni kantonski operi, gostoval v ZDA. Ko je bil star le nekaj mesecev, se je družina vrnila v Hongkong. Zrasel je v šibkega, a borbenega dečka, ki se je prevečkrat zapletel v ulične pretepe. Starši so se ga zato odločili vpisati v šolo borilnih veščin. Pri 16 letih se je začel učiti wing-chun, ki je nastal pred 400 leti in ga je navdihnil boj med kačo in čapljo. Ko drugi učenci niso hoteli trenirati z njim, ker je bila njegova mama napol Evropejka, veščina pa se je po tradiciji smela prenašati samo po Azijcih, je Bruce udarce odtlej izpopolnjeval na zasebnih inštrukcijah. Odločen je bil, da bo prerasel kulturološki šovinizem in postal najmočnejši deček v četrti.

Ko je v nekem pretepu namlatil sina enega od vodij hongkonške lokalne mafije, je pred maščevanjem pobegnil v ZDA. Star 18 let in s sto dolarji v žepu se je vrnil v San Francisco. Hodil je v šolo in poučeval kung fu, ki se je hitro razvil v »slog Bruce Lee«. S tem je razbil okvire tradicije in se približal tistemu, kar je pozneje postal »slog brez sloga«.

V boj proti rasizmu

Vendar je ameriške Kitajce hudo razjezil, ker je povsem enako poučeval tudi belce ter jim posredoval tisto, kar se na Kitajskem imenuje »narodni zaklad«, umetnost in znanje o kung fuju.

Da bi lahko ohranil svojo šolo borilnih veščin, se je moral udeležiti skrivnega boja proti velikemu mojstru shaolinskega kung fuja Wong Jack Manu. Dogovor je bil: če izgubi, bo moral šolo zapreti, če pa zmaga, bo lahko poučeval, kogar hoče. Po eni različici zgodbe je boj trajal pol ure, po drugi le tri minute. Bruce Lee je ubranil svoje prepričanje, da plemenite veščine ne poznajo rasnih meja.

Istega leta, 1964, se je oženil z Lindo Emery, Američanko švedskega in irskega rodu. Takoj zatem se je znašel v boju proti ameriškemu rasizmu. S studiem Warner Brothers se je pogajal glede snemanja tv-nadaljevanke po njegovi zamisli. Ameriška filmska družba si jo je brezobzirno prisvojila in glavno vlogo dodelila igralcu Davidu Carradinu, ki sploh ni treniral borilnih veščin, a je »belec in ima pravilno ameriško izgovarjavo«. To je bil za Brucea Leeja še en izziv za boj, tokrat s pestmi pred kamerami.

Po vrnitvi v Hongkong se je odločil, da s svojim »slogom brez sloga« osvoji svet. Veliki šef (The Big Boss) iz leta 1971 je takoj postal hit in finančno največja uspešnica, kar so jih kdaj posneli v Hongkongu. Za Leeja je bila to dvojna zmaga. Postal je zvezda in dokazal, da je kitajski film lahko privlačen tudi za gledalce po vsem svetu.

Že naslednje leto je s filmom Jeklena pest (Fist of Fury) v kinodvorane pritegnil še več gledalcev. Tretji film, Na zmajevi poti (The Way of Dragon), je bil v celoti njegov izdelek in še en velik uspeh. Studio Warner Brothers si je premislil in Leeju ponudil glavno vlogo v filmu V zmajevem gnezdu (Enter the Dragon). Šest dni pred premiero filma julija 1973 je Bruce Lee umrl zaradi možganske krvavitve. Postal je navdih za vse, ki trpijo zaradi rasizma, šovinizma ali občutka manjvrednosti, ker pripadajo manjšini. Prav zato je večen in še vedno nepremagljiv.