Če bi bila glasba šport, bi imeli Slovenci več Tin Maze

Težko bi rekli, da so citre v Sloveniji zelo popularen inštrument, čeprav nam v ušesih, ob misli nanj, takoj začne odzvanjati glasba Urbana Kodra iz filma Cvetje v jeseni. Zelo znan in priljubljen je tudi glasbeni motiv iz svetovne kultne uspešnice Tretji človek. Toda v Velenju se je pred kratkim končal že 27. citrarski festival Prešmentane citre, na katerem je sodelovala vrsta uveljavljenih umetnikov.

Ko smo organizatorje festivala prosili za kontakt katerega od sodelujočih, smo iz različnih virov dobili priporočilo: »Petra Napreta pokličite. On vam bo znal lepo povedati, kar vas bo zanimalo v zvezi s citrami in zgodovino tega inštrumenta. Peter je tudi predsednik Citrarske zveze, član Slovenskega citrarskega kvarteta, ki je letos na festivalu proslavil že 15-letnico delovanja, svoje znanje pa posreduje mladim in starejšim na več glasbenih šolah po Sloveniji.«

Pa smo ga poklicali. Takoj je bil pripravljen sodelovati. Srečali smo se v njegovem kabinetu, v prostorih velenjske glasbene šole, kjer je stekel prijeten pogovor. Ob pogledu na dvoje Petrovih citer in ogromno število strun me je prešinilo, da igranje na tak inštrument ne more biti ravno mačji kašelj. »Res je, da citre niso najlaže priučljiv inštrument,« je potrdil, »ampak vsak inštrument je na začetku videti težaven. Če ga želiš res dobro obvladati, se mu pač moraš zelo posvetiti.«

Peter Napret, ki je sicer diplomiral iz violine, ki jo prav tako poučuje, je priznal, da sta zanj oba inštrumenta včasih že kar malo preveč. Ampak videti niti približno ni bilo tako, saj je citre opisoval z veliko ljubeznijo, teoretične posebnosti pa sproti praktično ponazarjal z milim zvenom tega inštrumenta. »Skoraj pri vseh inštrumentih morata roki ločeno početi različne stvari, a gibi so usklajeni, pri citrah pa je to še nekoliko bolj zapleteno. Desna roka brenka po prostih strunah, podobno kot pri harfi, na palcu pa imamo poseben, najpogosteje kovinski, naprstnik, ki brenka na melodijske strune. Ta del je podoben kitari. No, prsti leve roke pa pritiskajo na strune in določajo tone. Lahko igramo enoglasno ali dvoglasno. Vidite, desna roka ima dvojno delo. Igra spremljavo, ki je napisana v basovskem ključu, palec pa že igra osnovno melodijo. Hahaha, se vam zdi zapleteno? No, motorično je res malo.«

Seveda, saj je strun kot vraga, sem pripomnila. »Ja, štirideset, največ dvainštirideset. Joj, nočem strašiti. Vsega se je mogoče naučiti. Da nam je laže, so strune obarvane. Vidite, vmes so rdeče in bele, to je nam, ki nanje igramo, za orientacijo, podobno kot so na klavirju bele in črne tipke. Joj, da ne bom koga prestrašil. Princip je res malce zapleten in morda je prav to vzrok, da citre niso tako zelo uveljavljene med koncertnimi inštrumenti.«

Švrkovnce, pleče, špile

Čeprav marsikdo misli, da so citre na Slovenskem zgolj ljudski inštrument, je Peter Napret opozoril, da so jih v preteklosti imeli bolj v meščanskih družinah: »Etnomuzikologi skoraj v vsakem narodu odkrijejo drugačno obliko citer. Tudi Slovenci imamo svoje avtentične, bordunske citre, za katere so naši predniki poznali celo več izrazov: švrkovnce, pleče, špile, drskalce in podobne. Žal teh citer, ki so si jih godci svojčas izdelali kar sami, v Sloveniji skoraj nihče več ne igra. Zvenijo nam nekam tuje. Naša ušesa so navajena bogate harmonije, ki jo lahko izvabljamo iz novejših koncertnih citer, te danes igra velika večina slovenskih citrarjev.«

Sam izraz citre je tujka. Izvira iz grške besede »kíthara«, ki označuje strunsko glasbilo, bolj podobno citram, in ne kitari. »V različnih izpeljankah ga uporabljajo skoraj vsi evropski jeziki. Pojem citre je bil v slovenskem knjižnem jeziku prvič uporabljen leta 1691 v eni izmed pridig Janeza Svetokriškega, kjer pridigar priporoča zakonskim ženam, naj se ne prepirajo z možmi, temveč '... imaš vzeti citre inu lepu njemu citrat, tu je krotke inu sladke besede dat', je zapisal. Izraz citre je bil konec 17. stoletja pri nas očitno že precej razširjen, sicer ga Svetokriški ne bi uporabil, saj je bil v svojih pridigah zelo življenjski,« je razložil sogovornik.

Igranje na različnih oblikah in uglasitvah citer je na Slovenskem torej že dolgo doma. Napret: »Slovenci so se s koncertnimi srečali najbrž sočasno z drugimi narodi avstrijske monarhije, sredi 19. stoletja. Novi inštrument je hitro izpodrinil stare bordunske citre. Baje ni bilo hiše v Sloveniji, kjer ne bi vsaj en član znal igrati na citre. Ker so jih kupovali od nemških trgovcev, so jim rekli kar nemške citre, pa tudi učili so se jih lahko le iz nemške literature. Leta 1895 pa je izšel prvi slovenski učbenik za citre Poduk v igranju na citrah izpod peresa Frana Koruna Koželjskega. Šola je izšla v štirih zvezkih, zadnji vsebuje že kar zahtevne virtuozne elemente. No, konec 19. stoletja pa je v Ljubljani pri Schwentnerju, znanem slovenskem založniku, občasno izhajala tudi publikacija Slovenski citrar, v kateri sta Koželjski in Josip Mešiček objavljala svoje citrarske skladbe in priredbe. Tudi med obema vojnama so ponekod po Sloveniji delovali citrarski klubi. Nemški in slovenski. Pisni viri potrjujejo njihov obstoj v Celju, Ljubljani, Trbovljah, verjetno pa so bili citrarji organizirani tudi drugje. Mogoče je ta inštrument blizu slovenski duši.«

Po vojni nezaželene

Kor marsikaj drugega je med drugo svetovno vojno tudi igranje na citre nekoliko zamrlo. »Tudi socialistična ideologija je naredila svoje. Citre so bile zelo popularne v Hitlerjevih krajih, zato so bile po vojni nekoliko nezaželene. Nov polet pa je citrarstvo dobilo po letu 1986, ko je Kulturno društvo iz Griž organiziralo prve Zlate citre. Temu obdobju pravimo citrarska renesansa. Preporod. Takrat je bil zelo močan festival Zlata harmonika v Ljubečni, zato so se opogumili tudi citrarji. Čeprav sta bila tedaj v javnosti prepoznavna le Miha Dovžan in Cita Galič, je na festival prišlo več kot 50 ljubiteljskih muzikantov. V Grižah so kasneje pripravljali tudi seminarje in posvete, nato pa še področna in državna citrarska tekmovanja. Tam je nekaj let deloval tudi Aktiv učiteljev citer, na njegovo pobudo pa smo leta 1999 ustanovili novo stanovsko društvo slovenskih citrark in citrarjev,« je povedal Napret, ki temu društvu, ki združuje že več kot dvesto članov, tudi predseduje.

S tem inštrumentom se je srečal bolj ali manj po naključju. Ko je družba citre nekako rehabilitirala, se je Peter na ljubljanski srednji glasbeni šoli izpopolnjeval na violini pri profesorju Slavku Zrimšku. »Doma sem iz Sedraža nad Laškim, glasbeno šolo pa sem obiskoval v Hrastniku. Nekaj sem pel in brenkal na kitaro. Bil sem nekakšen otroški kantavtor. Pri desetih letih pa sem začel igrati violino. Moj oče je bil kovač. S sosednjega hriba je k njemu vozil popravljat pluge kmet, Jože Novak. Meni se je zdel en tak revček, ki rad kaj spije. Enkrat pa mi je ata omenil, da zna možak igrati na citre. Nič nisem vedel o tem inštrumentu, morda smo imeli doma le kakšno ploščo od Mihe Dovžana. No, in enkrat je naneslo, da sva se srečala, ko sem se ravno vrnil domov. Vprašal sem ga, kako je igrati na citre. Gospod mi je začel z velikim zanosom razlagati o tej umetnosti. Ko je omenil kvantno-kvintni krog, sem popolnoma spremenil mnenje o njem. Navdušil me je, jaz pa njega. Že naslednji dan sem ga obiskal z violino in takoj sva skupaj muzicirala,« je povedal Peter. Ker so se ravno začele počitnice, mu je Novak posodil enega od svojih inštrumentov in en zvezek Poduka o igranju na citre Frana Koruna Koželjskega.

Kot bi odkrival Ameriko

Peter, takrat najstnik, je šel malo oprezat tudi na drugi citrarski festival v Griže. »Začel sem zbirati note in zdelo se mi je, da odkrivam Ameriko. Še bolj me je podžgalo, ko sem našel tudi zahtevnejše skladbe. Sonato za citre, denimo. Tega inštrumenta se takrat ni dalo nikjer študirati, zato sem nadaljeval z violino, ob tem pa ves čas brskal za citrami, tudi igral nanje in pisal priredbe. Kasneje sem se izpopolnjeval v Münchnu in Innsbrucku in kmalu začel tudi poučevati – na glasbeni šoli v Hrastniku, ki sem jo tudi sam obiskoval,« je pojasnil Peter Napret in dodal, da je od leta 2010 pri pisanju učbenikov za citre zelo dejavna Irena Zdolšek, naša prva diplomirana citrarka.

Skupaj z njo je Peter Napret sooblikoval propozicije za letošnje tekmovanje Temsig. Tam je sodeloval s štirimi citrarkami in dvema violinistkama ter bil žirant na treh regijskih tekmovanjih. »Vsako tekmovanje v glasbi ima pozitivne in negativne strani, ker drugače pač ne more biti, saj glasba ni šport. Če bi bila, bi imeli v Sloveniji precej Tin Maze in tega sem zelo vesel,« je poudaril in pojasnil: »Posebno zadovoljstvo in ponos sta me navdajala, ko sem sedel v ocenjevalni komisiji v Münchnu. Slovenija je bila zelo močno zastopana. Od vseh 46 tekmovalcev jih je bilo kar 18 iz Slovenije. Od 12 podeljenih nagrad so jih več kot polovico pobrali naši. Šest deklet in en fant. V Nemčiji so skoraj vsi naši nastopajoči izstopali z dobrim igranjem na citre in izjemno muzikalnostjo. Moji kolegi učitelji citer iz tujine z veliko simpatijo gledajo na slovensko citrarsko tradicijo in razvoj naše citrarske pedagogike, ki se kaže tudi na tekmovanju Ernst Volkmann-Preis.«

Mednarodni uspehi, vedno več mladih na nedavnem festivalu Prešmentane citre v Velenju, ki bi ga lahko razglasili za slovensko prestolnico citrarjev, in velik interes za igranje tega inštrumenta po slovenskih glasbenih šolah navdajajo z upanjem, da bodo milozveneče strune še dolgo božale nežno slovensko dušo.