Hočete pobožati kapnik? Pojdite v Muzej krasa!

Notranjski kras očara z bujnimi gozdovi in z vodami, ki zdaj so in jih kmalu več ni, ki jih je zdaj premalo in že jutri morda preveč. Kras je lep zaradi kamna, vinogradov, pršuta. Turiste na tem in onem krasu očarajo podzemne jame, od tega in onega krasa pa je očaran vsakdo, ki se potopi v zgodbo o njem, kot jo pripoveduje Muzej krasa, še mlada razstava v Notranjskem muzeju v Postojni.

Muzejska zgodba se začne tako, kot se začne kras. Ne s pršutom, burjo in teranom, pač pa z grobim kamnitim dejstvom, da je kras kras zaradi kamna. Ki je na zunaj siv in grob, navznoter, če je prerezan in zbrušen, pa gladek in pisan. Na razstavi Muzej krasa lahko pobožate zglajene plošče unita, fiorita, trdega repna ali dragocene koprive. Izveste, da je veža tretjega nadstropja slovenskega parlamenta, tistega, bolj rožnatooranžne barve, obložena s kamnom, ki je v resnici siga. Navaden apnenec je bel, a siv, neizrazit kamen iz kamnoloma pri Podpeči iz postopka obdelave pride črn, takšen, kakršnega lahko otipamo v veži Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Siv, močno pisan kamen, lesnobrdski, prihaja z bližine Vrhnike. Nobeden od teh pa ni marmor. Zakaj ne, izveste nekaj metrov naprej.

Zakaj se znanstveno reče, da je apnenec biogenega nastanka? Odgovor je takšen, da se kdo lahko vpraša, ali ni to morda pravljica. Da so vse te naše slovenske apnenčaste gore v resnici ogrodja školjk, koral, ježkov, polžev, rakcev ..., nakopičenih, od valov zmletih in od raznih drugih sil stisnjenih na sto in sto metrov debelo v plasti, ki so jih zalivala morja in so se nato iz morja dvignile in zašilile v Alpe? Vodnik po razstavi, eden njenih glavnih avtorjev, Slavko Polak, pove, da ni pravljice. Med obiskom si oglejte zmleta školjčna dejstva in filmsko simulacijo v muzeju.

Časovni stolp kamenin

O evropski »kamniti« zgodovini govori tudi časovni trak, ki je v Notranjskem muzeju pravzaprav časovni stolp kamenin. Ta pokaže, da Ljubljanski grad stoji na najstarejših karbonskih kameninah izpred 300 milijonov let, Rožnik in okolica Brezovice na puščavskih peščenjakih, medtem ko današnji apnenci začnejo nastajati »šele tu gori«, pokaže Slavko, »v srednjem zemeljskem veku. Potipajte stransko steno stolpa, ki je obdelana.«

Od kamna do izdelka je le korak. Iz kuhanega apnenca apno, iz apna malta ... Zakaj je šolska kreda, s katero smo pisali po šolskih tablah, včasih zacvilila? Odgovor vas čaka na koncu, zdaj pa sledi kratka ura kemije. Zakaj in kaj raztaplja apnenec, kaj je kalcijev karbonat in zakaj se kapniki kristalasto leskečejo? Otroci dobijo v roke pohorski kamen in ga pokapajo s šibko ogljikovo kislino, krivo za raztapljanje apnenca, krivo za razpoke, ki postanejo jame, in prelome, ki postanejo dvorane. A pohorec, ki ni apnenec, ostane mrtev, kislina mu ne more do živega.

Pogled v notranjost kapnika

Ker se kapnikov ne sme dotikati v jamah, to lahko počnete v muzeju. Lahko pobožate kristalasto zunanjost in zglajeno stran polovice kapnika, ki ga na veselje naravoljubcev niso zaprli v stekleno vitrino. Iz jame na svetlo je prišel še v času italijanskega krasoslovnega inštituta v Postojni. Pozor! Pogled v notranjost kapnika raziskovalcu odkrije drevesnim podobne »letnice«. A koliko časa je za kapnik leto?

Janez Vajkard Valvasor, oče raziskovanja klasičnega krasa, na nas nenadoma pogleda z visoke stene z velike Franketove slike. Misel o krasu se je rodila z Valvasorjem, on je začel misliti kras, bi gotovo spet dejal Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa, če bi ga še enkrat vprašali, kaj hočemo povedati, ko govorimo o klasičnem krasu, o tem, kako deluje kras, kako Cerkniško jezero, zakaj vrtače, kaj so ravniki in kateri je največji. Največji ravnik je planota matični Kras. S kraškim pršutom, teranom, ovčarjem, Kras, ki bi si, kot meni Slavko Polak, zaslužil lastni muzej o Krasu.

Izklesano iz repna

Smo v sobi, kjer je človek v krasu. Miza, klop in okenske jrte, izklesane iz repna. Kamenčki, razporejeni v mrežo, spraskano na skrli, kar je pastirska igra vovkovca. V vitrini prikaz »razvoja« škarij za striženje ovac, na fotografijah kraška dediščina, ki so jo ustvarile roke Kraševca in Kraševke. Kjer je klima drugačna, pod Snežnikom, kras preraščajo gozdovi, ki so človeka zaznamovali z gozdarstvom, lovstvom, polharstvom. Kdo najde pet nagačenih polhcev med drevjem in listjem, ki obkroža nagačenega tristokilogramskega rjavega medveda? Kdor jih najde, lahko poboža nežni kožušček.

Zemljevid na steni, od daleč ne zelo zgovoren, od blizu pa zelo, navduši! Naša slovenska kokoš, prebodena več kot 11.000-krat, ena bucika ena jama, kras kot edinstveni slovenski kaktus, ki napoveduje novo poglavje v drugem nadstropju muzeja z naslovom Kraška jama. Ki je bila bivališče, zatočišče, laboratorij ali adrenalinski jamarski park.

V jamah so našli kosti toploljubnih in hladnoljubnih živali, zato na steni ogromno muškatno govedo, v jami vitrini ostanki stepskega bizona, ki jih je v javorniški jami našel Slavko Polak, pa zobje povodnega konja, najdeni v Postojnski jami, in ostanki jamskega leva iz domačih krajev. Ne prezrite barvne kamnite plošče iz Črnotič, v katero je apnenec ujel kosti še vedno neznane živali.

Vsrkavanje informacij v naslednjih sobah zamenja doživljanje. Jame so bile tudi zakladnice, največja v jamskem Predjamskem gradu. Zaklad, pozlačeno pivsko posodje, ki posamič izstopa iz teme, lahko občudujete z renesančno glasbo v ozadju. Nekaj korakov naprej se z uporabo 3D-očal znajdete sredi jame v družbi jamarjev, ki po vrveh prodirajo vanjo. V sobi, kjer pomirja žuborenje vode. Vznožje stene, po kateri »plava« človeška ribica, je umazano od otroških čevljev. Prizor, film, je tako živ, da otroci poskušajo zaplavati in ujeti ribico na steni. Na radovedneže tu čakata mikroskop in drobnogled, pod njima pa drobnovratnik in polžek, »velik« kot zrnce peska. Ki pravzaprav je zrnce peska.

Le nekoliko večji je kot mikroskopska kremenasta živalica v kredi, izdelani iz najmehkejšega apnenca, v katerem je okamnela in zaradi katere je na tabli zacvilila geološka prazgodovina.

Muzejske skrivnosti, tudi tiste iz teme jame, so dostopne tudi gibalno oviranim ter slabovidnim in slepim naravoljubcem. Le najnujnejše so pred radovednimi prsti umaknili za šipe. Dotikom je raziskovanje v globino prepuščeno na številnih zaslonih na dotik, očem in ušesom pa zgodbe govorijo tudi filmske slike in pripoved.