»Če imaš vsaj malo kondicije, prideš na vrh«

Gimnazija Šentvid danes praznuje 70-letnico delovanja, ki jo bodo zaznamovali s slavnostno akademijo in zbornikom. V njem so prečesali pestro zgodovino šole. Toda, kaj je Gimnazija Šentvid in kdo piše njeno zgodovino? Stavbe, predmetniki, učni načrti, pravila, okrožnice? »Ti so le majhen košček, morda okvir. Slika pa so ljudje in njihovi odnosi,« je v uvodu zbornika zapisal sedanji ravnatelj, mag. Jaka Erker.

Ena od zadnjih generacij šentviških maturantov je ob slovesu od šolskih klopi zapisala: »Za Šentvid velja, da je šola stopnic, strmih in manj strmih, a žal nikoli tekočih. Napreduješ počasi. Če imaš vsaj malo kondicije, prideš na vrh … In ko se bodo za nami zaprla šentviška vrata, nas čakajo nove stopnice, stopnice v nov svet … In začeli bomo znova. Vsako leto pa se bomo z nostalgijo ozirali nazaj, na tisto šentviško stopnišče, ki je bilo del našega življenja ...«

Nanj in v najstniške spomine se te dni vračajo generacije nekdanjih dijakov, ki so zrasle in odrasle v Šentvidu. Med njimi jih je bilo precej, ki še danes zaznamujejo slovensko družbo. Po stopnišču slavnih Šentvidčanov so se sprehodili Slavko Pregelj, Manca Košir, Aleš Debeljak, Dušan Semolič, Janez Čuček, Roberto Magnifico, Lado Bizovičar, Bojan Križaj, Tomi Meglič, Raša Nesterović, Grega Skočir in mnogi drugi.

Tako ali drugače pa so bili z Gimnazijo Šentvid povezani tudi upokojeni novinar Dela Tone Hočevar, profesor psihologije in matematike ter dolgoletni ravnatelj na Šentvidu Jure Grgurevič, knjižničarka Zora Lovrenčič, za katero še danes velja, da je »duša šole«, obetavni in simpatični košarkar Dino Murić ter sedanji ravnatelj Jaka Erker.

Medvedove hruške

Tone Hočevar je s svojimi nekdanjimi sošolci ravno letos proslavil 50. obletnico mature: »Takrat smo bili zelo ponosni, da smo bili dijaki 5. državne gimnazije Šentvid. Ker ni bilo več tramvaja, sem se v šolo iz Kosez vozil z biciklom. Gimnazija je bila za nas središče sveta, veliko zaslug za to pa je treba pripisati ravnatelju Stanetu Medvedu. Če je imel kakšen dijak težave, ga je obiskal na domu in jih poskušal rešiti. Po drugi strani je znal komu v glavo zalučati kredo, znane pa so bile tudi 'Medvedove hruške'. Če je kdo v razredu povzročal nemir, se je ob njem pojavil Medved in ga frcnil v glavo, hahaha. Hruške je delil le tistim, ki so si jih res zaslužili,« je povedal Hočevar in dodal, da je Medved »preveč« naličena dekleta odvlekel do umivalnika. »A v primerjavi s prof. Podobnikovo naše sošolke sploh niso bile namazane. Gospa je prišla iz Pariza in še danes se spomnim njene debele šminke. Sicer pa je bila imenitna profesorica.«

Posebno mesto v njegovih spominih ima tudi profesor športne vzgoje, Ivo Černilec: »Bili smo zelo športen razred, čeprav smo imeli namesto telovadnice le majhno sobo, v njej pa mizo za namizni tenis. Kar na šolskem vrtu je Ivo pripravil nekaj, da smo skakali v višino, a pred vsakim treningom smo morali dijaki 'preštihati' teren. Imeli smo nekaj zelo dobrih skakalcev. Ko se je slovenska reprezentanca odpravila tekmovat na Češko, je manjkalo pol mojega razreda. Sami atleti! Na naših športnih dnevih so padali državni rekordi. No, tudi smučarske tekme smo imeli. Černilec je bil takrat tudi trener državne skakalske reprezentance. Nekega dne nas je pri uri telovadbe postrojil in rekel 'ti, ti, ti in ti, pridite jutri skakat v Planico. Pa smo šli. Naši skoki so dosegli 50, 60 metrov, toliko smo si še upali z odprtimi očmi, hahaha.«

Ukor boš dobil

Dino Murić, najmlajši za našim pogovornim omizjem, je maturiral šele pred petimi leti. »Sama ušesa so me. Nisem vedel, da so bili že takrat na Šentvidu tako športno aktivni,« se je odzval. »Že pred vpisom na gimnazijo sem igral košarko, zato je bil športni oddelek zame logična izbira. Prvi dve leti sem redno hodil k pouku, potem pa so mi, zaradi vedno pogostejših treningov, omogočili opravljanje letnikov po izpitih. Tako sem pet let hodil na gimnazijo, a bi z veseljem tudi deset. Prijetno mi je bilo med sošolci, lepe spomine imam. Dvakrat smo zmagali na Šolski košarkarski ligi (ŠKL). Enkrat sem prosil trenerja v svojem klubu, če lahko manjkam na tekmi s Krko, ker bi rad igral ŠKL, pa me je le debelo pogledal. Sošolci so zmagali brez mene, jaz pa sem bil v mislih z njimi, jih poklical takoj po tekmi in se jim pridružil na slavju. Skupaj z ravnateljem sem skakal od veselja. Povejte mi, na kateri šoli je to še mogoče? Tudi na maturantski ples sem šel, kar za športnike ni ravno značilno. Še zdaj prijateljujem s sošolci pa tudi s profesorji. Zelo domače sem se počutil med njimi. Vedno ko sem šel skozi knjižnico, da bi pozdravil Zoro, mi je zakričala 'ukor boš dobil'. Ona je bila zame druga mama, ko sem šel skozi težka obdobja. Nedvomno sem na Šentvidu postal boljši človek.«

Zori Lovrenčič so se ob tem orosile oči: »Vse večne čase bom Dinu hvaležna za te besede. Da me je na enem od naših tradicionalnih dijaških krstov, kjer je bil gost, javno označil za drugo mamo, je zame največji mogoči kompliment. Zanje sem vedno bila in vedno bom Zora. Še vedno zavpijejo 'ukor', ko pridejo v knjižnico. Zame je ta beseda nekakšno mašilo. Naš nekdanji dijak Lado Bizovičar je na enem od maturantskih plesov pozval ljudi, naj vsi tisti, ki jim je Zora dala ukor, dvignejo roko. A veste, da je vsa dvorana dvignila roke, hahaha.«

Lovrenčičeva je na Gimnazijo Šentvid prišla leta 1980, še kot študentka knjižničarstva, pri rosnih 21. letih. »Ravnatelj Srečko Božnar me je že po osmih mesecih dela na šoli poslal na maturantski izlet z dijaki. Komaj kaj starejša sem bila od njih, bala sem se jih. Vse mogoče so počeli na morju, jaz jih seveda nisem izdala in tako postala njihova prijateljica in zaveznica. Pogosto so me obiskovali v knjižnici in skupaj smo zasnovali vrsto prireditev. Prva je bila 'štromarski krst'. Takrat še nismo bili gimnazija, vpisovali smo štromarje. To so bili fantje, ki niso bili ravno za šolo, so pa bili duhoviti in delovni. No, tradicija krsta se je ohranila vse do danes, pripravljajo ga četrtošolci. Skupaj smo takrat organizirali tudi šolske plese in izdajali šolsko glasilo Šentviška napetost, vsako koledarsko leto smo zaključi z novoletno prireditvijo in še mnogo tega. Skupina Big Foot Mama, denimo, je imela prav na našem igrišču svoj prvi nastop. Leto kasneje so si ga omislili na strehi naše šole, kar je bilo takrat celo malce sporno. No, tudi Siddhartha s Tomijem Megličem je začela pri nas, omeniti pa moram še Lada Bizovičarja, ki smo ga morali kar malo zavirati. Imel je polno glavo idej. Na vsak način je hotel nastopiti na prireditvi Poglej in se zadeni, parodiji na takratni šov Stojana Auerja. Rekla sem mu, da ne more nastopati, ker nima oblek. Naslednji dan je v šolo privlekel pol televizijskega fundusa kostumov, za vso ekipo, hahaha. Lado se rad pohvali, da je hodil na našo gimnazijo.«

Profesorji so se dijake vedno vzgajali tudi za življenje. »Očitno smo se vsi zgledovali po legendarnem ravnatelju Medvedu, čeprav ga mnogi nismo osebno poznali,« je dognal eden od njegovih naslednikov, Jure Grgurevič. »Očitno je postavil dobre temelje, saj je Šentvid še vedno zgodba o ljudeh. Tudi jaz sem se trudil spodbujati osebne interese dijakov, pa tudi pod ravnateljevanjem kolega Erkerja ni nič drugače. Ko je prišel v prvi letnik, sem ga, kot psiholog, vprašal, od kod prihaja. Povedal je, da s Prul. 'O, kdor prihaja od tam, je pravi človek' sem rekel, ker sem tudi sam končal tisto osnovno šolo. Že takrat je trdil, da bo učitelj. Takoj po študiju se je prijavil na naš razpis, postal je učitelj, za tem pa še moj pomočnik. Kasneje se je položaj obrnil, on je postal ravnatelj, jaz pa njegov pomočnik.«

Doma kot z očetom

Če je kdo do grla vpet v življenje Gimnazije Šentvid, je to Jaka Erker. Poleg že omenjenih vlog ga je doletela tudi starševska. »Nikoli nisem bil med najbolj pridnimi, a ker sem dobro znal matematiko, sem se pririnil do vsega, kar me je zanimalo – do šolskega glasila, plesov. Nikoli nas niso ukalupljali. Posebej me je zaznamoval Jure, vsega me je naučil. Ko sem bil star 17 let, me je učil matematiko, pri 25 me je naučil matematiko učiti, pri tridesetih pa me je uril v ravnateljevanju. V bistvu je šla moja pot zelo hitro. Zanimivo izkušnjo pa sem doživel, ko so vsi trije moji otroci izbrali šolanje na šentviški gimnaziji. Skrb za šolo je pač prevzela žena, hodila je na roditeljske sestanke, jaz pa sem imel do njih povsem enak odnos kot do drugih dijakov. Doma so se z menoj pogovarjali kot z očetom, nikdar kot z ravnateljem. Sicer pa niso le moji otroci povezani s to gimnazijo. V zbornici ni bilo nič nenavadnega, da so se otroci profesorjev vpisovali k nam. Tudi Grgurevičeva dva sta hodila sem, Zorina Ana je zdaj na šoli pa tudi Hočevarjeva Barbara je bila naša dijakinja,« je poudaril Erker.

Prav gotovo so najboljša referenca za vpis na Gimnazijo Šentvid dobre izkušnje nekdanjih dijakov. Niti prepoved izhodov med glavnim odmorom, ki je bila uvedena v obdobju ravnateljevanja Jureta Grgureviča – »samo zato, ker so jo imeli tudi na Škofijski gimnaziji«, je poudaril – ni zamajala prijetnih spominov.

Ko so prišli takratni četrtošolci ravnatelja vprašat po vzrokih zanjo, jim je odgovoril: »Uvedli smo jo zato, da ne bi dijaki profesorjem zasedli vseh stolov v bližnji gostilni pri Mrežarju.« Tej anekdoti je še Lovrenčičeva dodala eno: »Učilnice smo imeli označene s številkami, in eden od dijakov je svojo mamo obvestil, da bodo govorilne ure v šestici. Gospa je profesorja potem iskala v gostilni Šestica sredi Ljubljane.«