Tiskane izdaje
»To niso ljudje, ti zabita zmešana babura,« je Anito Krajnc junija lani ozmerjal voznik tovornjaka, ko je hotela dati vodo prašičem na poti v klavnico v kanadskem Burlingtonu. Posnetek nagnetenih prašičev v tovornjaku, ki se slinijo zaradi stresa in dehidracije, je zakrožil po vsem svetu.
Kanadska aktivistka s slovenskimi koreninami pa si je prislužila aretacijo in obtožbo za poškodovanje tuje stvari, zaradi katere ji je sprva grozilo deset let zapora in denarna kazen. Sojenje, ki bi zlahka zvodenelo v anonimnost, je s pomočjo odvetnikov in strokovnjakov spreobrnila v proces, na katerem je na zatožno klop posadila celotno industrijsko živinorejo.
Devetinštiridesetletna doktorica političnih znanosti je leta 2010 ustanovila skupino Toronto Pig Save in je ena od pobudnic gibanja Save z več kot sto skupinami z vsega sveta, ki pred klavnicami dostojanstveno opozarjajo na kršitve pravic živali. Pred aktivistično kariero je bila asistentka na Kraljičini univerzi v Torontu in svetovalka nekdanjega kanadskega ministra za okolje in podnebne spremembe Charlesa Caccie. Krajnčeva upa, da bo tudi v Sloveniji kmalu ustanovljena skupina za podporo pravic živali.
Na kateri točki je sodni proces proti vam?
Šesto obravnavo sem imela 10. novembra. Na prejšnjih pet so bili povabljeni strokovni izvedenci z moje strani, ki so govorili o okoljskih vplivih živinoreje, čustvovanju prašičev, zdravstvenih tveganjih prehranjevanja z mesom, jajci in mlečnimi izdelki oziroma njihovi povezavi z rakom, srčno-žilnimi boleznimi in sladkorno boleznijo.
Vigilije, kot imenujete miroljubne proteste pred klavnicami, kamor s tovornjaki dovažajo farmske živali, in tem v poletnih dnevih dajete vodo, izvajate že več let. Kaj je bilo drugače junija lani, da vas je aretirala policija?
Nič posebnega se ni zgodilo, le vodstvo klavnice je ugotovilo, da je video, na katerem poskušam dati vodo prašičem v tovornjaku, voznik pa hoče to preprečiti, postal viralen. Videi, ki jih ves čas snemamo in prikazujejo prašiče, natrpane v tovornjaku, pa tudi piščance in krave, so zelo ganljivi in odmevni. Eden je imel celo 17 milijonov ogledov. Voznikom tovornjakov so v klavnici naročili, naj naslednjič, ko me vidijo prašičem dajati vodo, pokličejo policijo. Večina jih tega ni hotela narediti, voznik Jeffrey Veldjesgraaf in lastnik prašičjih farm Eric van Boekel pa sta … Zanimiva lika.
Van Boekel, ki ima na svojih farmah okoli 45.000 prašičev, je bil že obsojen na denarno in zaporno kazen za nezakonito izpuščanje odplak iz farm in onesnaženje reke Thames v okrožju Oxford. Izobčenec je tudi znotraj prašičerejske industrije. Kršil je odločitev združenja rejcev prašičev o zgornji meji števila prašičev, ki jih lastniki farm smejo poslati v klavnico v enem dnevu. Zanimivo, da je takšen človek kršenja zakonodaje obtožil mene.
Zakaj je za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ki vas bremeni, zagrožena tako visoka kazen?
To kaznivo dejanje je v Kanadi opredeljeno zelo široko in ni namenjeno le zapiranju aktivistov. Najvišjo zagroženo kazen deset let zapora in 5000 dolarjev globe je sodnik zmanjšal na šest mesecev zapora in 5000 dolarjev globe. Ker me obtožba bremeni motenja posesti in poškodovanja tuje stvari, predvidevam, da ima lastnik farme prašiče za stvar.
Moja odvetnika, ki sta vegana in me zastopata pro bono, sta se odločila, da obrambe ne bosta gradila na zakonodaji o dobrobiti živali, temveč na kršitvi njihovih pravic, kar je skladno tudi s filozofijo Toronto Pig Save. Zagovarjata stališče, da sem do tovornjaka s prašiči pristopila in dogajanje snemala z dvojnim namenom: ker sem opravljala svojo dolžnost in pomagala živalim ter hotela obvestiti svet o dogajanju v klavnicah, okoljskih in zdravstvenih vplivih živinoreje in njenih posledicah na našo zavest in dušo.
Po kanadskih – in ne le teh – zakonih so vse farmske živali lastnina, predmet, stvar.
Pred nekaj sto leti so človeški sužnji veljali za lastnino, še prej so bile lastnina ženske. Danes za stvar veljajo živali. Imajo tudi one pravice? Počakati moramo na odločitev sodnika. Devetega marca prihodnje leto bodo na vrsti sklepni govori, kmalu zatem bo izrečena sodba.
Če bo sodnik dosodil v vašo korist, ki je pravzaprav korist živali, ali bo to naznanilo začetek bolj optimističnega obdobja za rejne živali, morda tudi spremembe zakonodaje?
To je upanje naše skupine. Dr. Lori Marino je na pričanju prašiče opredelila kot osebe, te pa so sposobne čustvovanja, etičnih odločitev in razmišljajo o prihodnosti. Če bo sodnik pritrdil tezi, da prašiči niso stvari, bo to revolucionarno.
Ali je vašima odvetnikoma uspelo prepričati sodnika o uporabi 3D-očal in ogledu videa, ki nas postavi v vlogo farmskega prašiča, za kar sta si prizadevala?
Da, sodnik je privolil v njihovo uporabo na zadnjem naroku 10. novembra. Gre za sedemminutni video mednarodne nevladne skupine Animal Equality, ki prikazuje farmo s perspektive prašiča. Kletke so tako ozke, da se matere v njih ne morejo niti obrniti. Na koncu vidite tudi klavnico, v kateri prašiče silijo v vodo, kjer jih nato ubijejo z elektriko. Vidi se, kako razburjeni in prestrašeni so. Navidezna resničnost je po mnenju naše skupine druga najboljša aktivistična metoda po tisti, v kateri se postavimo v vlogo priče.
Zakaj ste izbrali mirne proteste? Drugi aktivisti za pravice živali vdirajo na farme in osvobajajo živali, se infiltrirajo v klavnice in snemajo dogajanje v njih.
Več skupin ima na farmah raziskovalce pod krinko, ki so tam dejansko zaposleni in skrivoma snemajo dogajanje. Toronto Pig Save in celotno gibanje Save pa poskuša biti priča tem dogodkom kot skupnost. Naš aktivizem temelji na ljubezni, zgleduje se po Levu Nikolajeviču Tolstoju in Mahatmi Gandhiju. Tolstoj je vlogo priče opredelil v knjigi A Calendar of Wisdom: »Ko vidiš trpljenje drugega bitja, ne podleži primarni skušnjavi, da bi od trpečega pobegnil, ampak pridi bliže in mu pomagaj.«
V knjigi Kingdom of God is Within You govori o nenasilju. Gandhi jo je bral, ko je živel v Južni Afriki, in se pod njenim vplivom odločil za širjenje sporočila nenasilja. Na naše vigilije prihajajo stare mame, mame z dojenčki, pripadniki vseh etničnih skupin. To ni protest enega človeka, ampak skupnosti.
Vsi imamo dolžnost biti priče. To je bil tudi eden ključnih argumentov, ki sem jih uporabila na sojenju. Vendar to dolžnost ignoriramo. Veliko ljudi se na videe, ki prikazujejo kruto ravnanje z živalmi, odzove z besedami: ne kaži mi tega, ker me bo preveč prizadelo. Ali pa: sem vegan, več mi ni treba vedeti. Mi pa si prizadevamo, da bi ljudje rekli: hočem videti, priti bliže, si ogledati klavnico, hočem pomagati.
Ljudje smo po naravi dvolični. Radi imamo svoje pse in mačke, hkrati pa se prehranjujemo z mesom drugih živali ter uporabljamo razne izgovore, da to ni moralno sporno.
Gre le za vprašanje percepcije in predsodkov, ki so arbitrarna diskriminacija. Ni razlike med psom, prašičem in človekom glede sposobnosti trpljenja ali radosti. Vsi smo sesalci. Ena od točk, ki jih želim izpostaviti na sojenju, je, da smo vsi živali. Obstaja enotnost življenja, ki je budistični koncept. Na sodišču sem citirala Tolstoja, ki je povzel budistično reklo: »Ko ljudje hočejo škodovati drugim, delajo zlo samim sebi.« S tem, ko želimo škodovati prašičem, škodujemo svojemu zdravju, okolju, drugim živalim, svoji zavesti in duši.
Kaj bi bilo torej treba storiti, da bi premaknili tiste, ki se zavedajo grozot v živalskih klavnicah, a še vedno uživajo živalske izdelke?
Mislim, da bi vsi morali najprej sami obiskati klavnice. Več kot pet let že fotografiram prašiče, ki jih vozijo vanje. Morali bi videti njihove oči. Tako lepe so, a ko se zazrete vanje, vidite, kako strašno strah jih je.
Vas v takšnih trenutkih prav nič ne pograbi jeza in želja po radikalnejših sredstvih protesta?
Ne, naš aktivizem temelji na ljubezni, kot jo je definiral Tolstoj. Berem ga vsak dan, prebrala sem na stotine njegovih del. Eden njegovih najljubših citatov iz Svetega pisma je: »Nisem vas prišel sodit, ampak rešit.«
Če bi bila jezna, bi veliko obsojala, hkrati pa ne bi bila tako uspešna, ker bi bilo vse skupaj preveč naporno. Če prihajaš s poslanstvom rešiti, pa med teboj in drugimi ni nobene vrzeli. Če ljudi učiš z ljubeznijo, je večja verjetnost, da se bodo spremenili. Pozivamo jih: »Pridružite se nam, tudi če jeste meso, jajca in mlečne izdelke. Skupaj bomo šli protestirat pred klavnico.« V klavnicah v Torontu vsak dan ubijejo 15 krav mlekaric. Njihova povprečna starost je štiri leta, v naravi bi živele preko dvajset. Učiti ljudi, to je naš cilj.
Lahko navedete nekaj uspehov vašega gibanja?
Uspeh je to, da se čedalje več ljudi odloča za veganstvo in aktivizem. Naše poslanstvo je ustvariti nenasilen veganski svet in aktiviste, ki so priča kršitvam pravic živali. Naše vigilije obiskuje več kot tisoč ljudi. Uspeh je, da je vedno vsaj polovica udeležencev novih.
Živinorejska industrija se zaveda večje občutljivosti potrošnikov za kršenje pravic živali, zato sprejema višje standarde dobrega počutja farmskih živali, a jim ti v resnici ne prinašajo bistveno boljšega položaja. So pa dobra marketinška poteza za ublažitev slabe vesti mesojedcev in višjo ceno izdelkov.
Naša skupina se ni nikoli osredotočala na dobro počutje farmskih živali. Nobena žival noče umreti. Prašiči, ki jih pripeljejo v klavnico, so žalostni in prestrašeni. Večina jih prihaja z industrijskih farm, kjer živijo od štiri do šest mesecev, torej so še mladiči. Njihove matere gredo v zakol pri štirih letih. Pri prosti reji prašičev te pošljejo v zakol pri dveh letih, toda naravna življenjska doba prašiča je najmanj 18 let. Živinoreja jim krade življenja, zato ji nasprotujemo in svet hočemo spremeniti v nenasilen, s prehrano, ki temelji na rastlinskih virih.
Z ukinitvijo ali vsaj zmanjšanjem obsega živinoreje bi lahko hitro zmanjšali tudi izpuste toplogrednih plinov.
Proti podnebnim spremembam se ne bomo mogli boriti brez sprememb v prehranjevanju. Kmetijstvo, ki temelji na živinoreji, po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo, ki so konservativni, prispeva 40 odstotkov toplogrednih izpustov. Toda že to je ogromno. Živinoreja je največja povzročiteljica izpustov metana, ki ima veliko večji toplogredni učinek od ogljikovega dioksida, vendar deluje bolj kratkoročno. Če bi se ji odpovedali, bi to težavo rešili zelo hitro. Če hočemo preživeti, nimamo druge izbire. Če ljudje ljubijo svoje otroke in jim je mar za prihodnje generacije, bi morali postati vegani.
