Vladno rahljanje koronaukrepov je navdušilo tudi našo češnjo, da je razrahljala objem, v katerega so bili zadnji teden ujeti njeni popki. Kot da delijo usodo z nami: mi zaprti v občinske meje, popki v cvetne. Nekakšni češnjevi hikikomoriji. Takoj ko je vladni »objem« popustil, je popustila tudi češnja: na dobrih sedemsto metrih nad morjem se je odločila zacveteti. Sosed je sporočil, da jo občuduje že od jutra. In mi smo se odločili, da zanjo »prebijemo« občinsko mejo …
Toda! Vladna zapoved je vladna zapoved. Najprej se je bilo treba oborožiti z dokazom, da visoko v sosednji občini res raste naša češnja. V želji, da jo čim prej vidimo, smo s seboj vzeli ves fascikel z zemljiškoknjižnimi in drugimi izkazi, pa naj oblast, če nas ustavi, išče, kar mora najti. Ali poiščemo skupaj. Nakar bi morali izpolniti še nekakšen formular: kaj bomo delali s češnjo. Kaj pa naj človek drugega počne s cvetočo češnjo, kot da jo gleda in se čudi in radosti? A to boš rekla, če te ustavijo, je padlo vprašanje. Prav to. Koronavirus niti Japoncev ni ustavil, da ne bi množično obiskali parkov in odšli častit hanamija – praznika cvetočih češenj. Pa še belo ne cvetijo kot naše, slovenske! Japonci so že davno usvojili druženje na razdalji. Objemi, rokovanje in fizični stiki so njihova šibkejša točka, močnejša pa preventiva, zaščita in izolacija. Japonci so narod, zaprt med štiri stene tudi brez koronavirusa. Menda je tako imenovanih hikikomorijev, ki po več mesecev ne gredo ven, več kot milijon. A češnjam se vendar ne morejo upreti …
In smo še hitreje odšli – na hanami prek občinske meje. Češnja nas je pričakala v vsem svojem razkošju. Nihče nas na poti ni ustavil in nikogar ni bilo treba prepričevati, da se gremo le drevesu čudit. Ker pa je le bilo nekaj slabe vesti pred oblastjo, ki nam je odprla meje in v skrbi za nas na srca položila, naj v sosednje občine ne hodimo le uživat, smo se odločili, da njej v zahvalo eno vzdrževalno delo vendar opravimo: češnjo smo izdatno zalili.