Tiskane izdaje
Levo lahko gre k zajcu, desno h klobučarju, je zapredla velika oranžna mačka, a izbira v resnici sploh ni težka, kajti oba sta – nora. »Ampak jaz nočem med norce,« je obupano odvrnila Alica. »Ni kaj storiti, tu smo vsi nori,« se je zaslišalo hihitanje, »navsezadnje moraš biti tudi ti nora, sicer ne bi bila tukaj!«
Velika mačka je razpadla ne več delov, izpod katerih so pokukale dekliške glave, prednje je stopila koreografinja in mentorica Maja Pihler Stermecki - Bilbi in jih rahlo okarala. »Slabo ste pele, skoncentrirajte se ...« Vadile so še zadnje prizore pred predstavo Alica v Čudežni deželi, najnovejšim muzikalom II. gimnazije Maribor oziroma njihovega English Student Theatra (EST). Čeprav se predstava še ni začela, se je že zdelo, kakor da se je zaodrje spremenilo v čudežno deželo, polno napol našemljenih in iskrivih najstnikov. Ob dolgem ogledalu, osvetljenem z lučkami, se je delala rahla meglica od pudra in ličil, na polici so bile cele zbirke lasnic, povsem navadna učilnica se je spremenila v garderobo s kupi oblek vseh barv, oblik, materialov. V ozadju je bilo slišati opevanje, petje, glasove tehnikov in inserte psihedelične glasbe, ki je rdeča nit predstave.
V filmu ali v realnosti?
Rahela Horvat Toš, šestnajstletna dijakinja, je bila še v majici z nadvse prikladnim napisom Are you in film or are you in reality? (Si v filmu ali si v realnosti?), ki jo je kmalu zamenjala s svetlomodro prikupno oblekico ter se spremenila v Alico. Gimnazijka, o kateri že po kratkem času na vaji ni bilo težko ugotoviti, da je nadarjena (in to je izpopolnila še na glasbeni in baletni šoli), si je želela pridružiti se EST že kot osnovnošolka: »Odkar sem gledala prvo predstavo, to je bil Levji kralj, sem si želela nastopati v takšnih muzikalih.« Kljub temu je šla, kot je dejala, na avdicijo brez večjih pričakovanj. »Vedela sem, da sem mlajša od vseh.« In takoj dobila glavno vlogo, čeprav je na avdiciji za muzikale Druge gimnazije vedno velika gneča – za eno vlogo se včasih poteguje tudi 40 kandidatov, kakor je razkril ravnatelj Druge gimnazije Maribor Ivan Lorenčič, ki prevzema pri predstavah vlogo producenta.
Skupina praznuje letos 25 let, in čeprav se je že v zgodnjih letih hitro razširil glas o njenih muzikalih, se zdi, da se ta njen ugled še utrjuje in da je postala nekakšen zaščitni znak Druge gimnazije. Nove muzikale pripravljajo v zadnjem času na dve šolski leti in doslej jih je bilo več kot ducat; na začetku so delali v glavnem priredbe znanih muzikalov, prvi je bil Fantom iz opere (v šolskem letu 1990/91), zadnja leta pripravljajo avtorske predstave. Za zamisel se imajo zahvaliti, kot je poudaril ravnatelj, učitelju angleščine Emilu Pečniku, ki si je prizadeval poučevati jezik na drugačen način. V zadnjem času delo počasi prepušča drugim, še vedno pa, denimo, skrbi, da je izgovarjava na odru predstavi primerna. »Trudili smo se, da bi ohranili jezik in besedne igre po knjižni predlogi Lewisa Carolla,« je poudarila Maja Pihler Stermecki. Čeprav je zdaj v povsem drugi vlogi, jo je do te posredno pripeljala prav ta skupina. Tudi ona je bila dijakinja Druge in sodelovanje pri muzikalih (takrat sta bila na sporedu Aladin in Briljantina) je pomembno vplivalo na njeno poklicno pot: vpisala se je na študij igralstva, petja in muzikala na Dunaju in nazadnje postala Bilbi.
Drugič na Drugi
Alica v Čudežni deželi je drugi muzikal, ki ga pripravlja na Drugi, drugič tudi skupaj z režiserjem Matjažem Latinom. Pred dvema letoma je prav ta ekipa pripravila Romea in Julijo. »Predstavi sta zelo različni. Romeo in Julija je resna drama, Alica pa ponuja z vsemi razsežnostmi fantazijskega sveta veliko svobode. Tudi jezikovno se zelo razlikujeta,« je primerjala Maja Pihler Stermecki. Njeno osrednje delo so resda koreografije, sicer pa je priredila tudi scenarij in poskrbela za dramaturgijo. Skupaj z Matjažem Latinom sta izbrala glasbo; osredotočila sta se na psihedelični rock'n'roll 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Glasbo je nato priredil Sebastijan Duh, vodja zbora je bil Mihael Mikluš, sceno je naredil Jani Kancler, kostume oblikovala Mira Strnad (Miricota) ...
»Mi smo resda profesionalci, toda osrednji del predstave so dijaki in študenti, kar je tudi čar tega gledališča – simbioza med profesionalci in nadobudnimi mladimi, ki jih to veseli in so tukaj pripravljeni preživeti zelo veliko časa. Brez takšne predanosti je zelo težko pripraviti projekt, kakršen je tale,« je povedala mentorica. Kako pa je delati z najstniki? »To je zelo težko, a hkrati zelo lepo,« je odgovorila, »zahteva veliko energije, vendar je dobiš tudi veliko nazaj.« In nikakor ni skrivala, da to zahteva tudi nekaj strogosti. »Žal sem jaz tista stroga, čeprav mi v resnici to ne leži, Matjaž velja za prijaznega,« se je nasmehnila.
Matjaž Latin je hitro zavrnil tisto o sodelavkini strogosti in dodal, da sta bila izvrsten tandem, saj sta se izjemno dobro dopolnjevala. Sicer rad dela s predstavniki vseh generacij, je dejal, toda z mladimi še posebej. »Tradicija EST je tukaj zelo močna. Ko sem se pridružil, je gledališče delovalo na takšni ravni, da sem čutil pravo spoštovanje.« Najprej je prišel kot mentor za dramsko igro na šolo muzikala, potem pa so ga povabili še kot režiserja – pa čeprav, kakor je priznal, nikoli ni bil prevelik ljubitelj muzikalov. V avtorski obliki pa so mu postali mikavni, še zlasti pri Alici, ko se je lahko poglobil v globino kolekcije psihedeličnega roka, ki mu je tudi sicer blizu, kakor je bilo mogoče razbrati iz hitrega pogovora v kotičku za zaveso.
Več vlog
Medtem so mimo tekali vse bolj nenavadno oblečeni in čedalje manj prepoznavni najstniki. »To so simpatični, krasni ljudje,« jih je opisal režiser.
Sinja Tekavec, dijakinja 3. letnika, si je spela lase na vrhu glave, potem pa jih začela povijati s traki. »Riba, stražar na vojvodinem gradu, dvojček ...« je naštevala vse svoje vloge. »Muzikali so me vedno fascinirali,« je hitela pojasnjevati Sinja, »že v devetem razredu sem si rekla, da bom tudi jaz nastopala v njem.«
V Alici v Čudežni deželi nastopa okoli 40 dijakov, nekateri so se skupini (podobno kot Rahela) pridružili še kot osnovnošolci. Med njimi je Mila Kotnik, zdaj dijakinja prvega letnika, a na avdicijo je prišla kot devetošolka. »Nekdanja razredničarka me je spodbudila,« je razlagalo drobno dekle, ki se je zdelo kot nalašč za vlogo miške. Tudi ona – podobno kot večina soigralcev – na odru zamenja več vlog; to ji je prineslo številne izkušnje, a tudi žulje. Ravno takrat si je povijala rane na petah in medtem brezskrbno razlagala: »Ko sem prišla k skupini, sem bila presenečena, kako profesionalen oder je to. Na Drugo sem se v vsakem primeru nameravala vpisati, to pa je bila dodatna spodbuda.« Tudi za naprej razmišlja o študiju igralstva, najraje v Gradcu, je izdala.
Lara Rantuša, dijakinja drugega letnika, ki je sedela pred velikim ogledalom in se počasi spreminjala v ptiča, je o tem, da bi nastopala v muzikalu, sanjala od šestega razreda, ko je videla predstavo Showtime. Njene lase je medtem povijala Tinkara Ketiš, dijakinja tretjega letnika, ki sodi v tehnično ekipo. Zaradi svoje vloge v ozadju se ni prav nič pridušala: »To mi povsem ustreza,« se je nasmehnila. Del tehnične ekipe je tudi Jure Tacer, ki smo ga najprej srečali pri tehnikih, nato ob odru, potem še v »garderobi«. Deklica za vse, je pojasnil, zakaj ga je povsod polno, v gledališkem jeziku je to inspicient. To delo opravlja že osmo leto, zdaj je kajpak že študent. Podobno je iz gimnazijskih klopi že izstopil Urban Kolarič, a še rad sodeluje z EST: »Še vedno mi je fajn,« se je nasmehnil. Pri skupini je pravzaprav naredil celo lučkarsko kariero, začel je na »followspotih« in napredoval do mesta, kjer ima opravka z gumbki, kakor so se šalili fantje na visokem položaju nad sedeži amfiteatra.
Ta se je počasi napolnil in na oder so prišli za dve uri in pol ljudje iz nekega povsem drugega časa in prostora ...
