Tiskane izdaje
Ko začne deževati, večina ljudi razpre dežnik in nemoteno nadaljuje svojo pot po opravkih. Gibalno ovirani na invalidskih vozičkih v slabem vremenu praviloma ostanejo doma. Zdaj pa je modna oblikovalka Petja Zorec zanje »sešila« pelerino, ki jim bo vrnila veselje do dežnih kapelj.
Petja Zorec, sicer oblikovalka moških oblačil, ki jih rade nosijo tudi ženske, in asistentka na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti, je s prototipom pelerine zmagala na mednarodnem tekmovanju Design (Dis)ability, ki ga je organiziral RogLab v sodelovanju z društvom YHD. V oblikovanju modnih dodatkov in opreme za gibalno ovirane, ki uporabljajo invalidski voziček, se je odločila preizkusiti, ker rada išče pametne rešitve za različne težave ali omejitve. Ni pa se zavedala, da bo ta izkušnja močno spremenila tudi njo.
Sodelujočih na natečaju ni bilo veliko, pravi 28-letnica, saj se modni oblikovalci izogibajo ustvarjanju za nepopolna telesa. Tudi sama je morala temeljito spremeniti pogled na človeško telo. »Iz razmišljanja o stoječi, idealni postavi, ki smo je najbolj vajeni, se je bilo treba premakniti k sedeči silhueti in ob njej upoštevati še voziček.« Ker z razvijanjem prototipa ni želela dodatno obremenjevati gibalno oviranih, je za »model« uporabila kar svojo mamo. »Šli sva v zdravstveni dom, izposodila sem si klasični invalidski voziček in jo posedla vanj. Po njeni silhueti sem izdelala osnovni kroj dežnega plašča, ji ga oblekla, potem pa me je presunilo. Še ves dan sem bila v afektu, ker se mi je pred očmi prikazovala mama na invalidskem vozičku. Zavedela sem se, da se nesreča, ki te prikuje nanj, lahko zgodi njej, meni – komur koli, vendar o tem nisem razmišljala.«
Presežek egotripa v modi
»Ljudi na invalidskih vozičkih nisem niti opazila,« ugotavlja. »Nezavedno se slepiš, da ne obstajajo. Zdaj jih videvam ves čas, kakšnemu celo pomaham,« se nasmehne. Spremenil se je tudi njen odnos do mode, pri čemer ne skriva, da je presežek egotripa v njej že dolgo prezirala. »Začela se mi je zdeti še bolj plehka. Sprašuješ se, kaj počneš v tej kruti industriji, ki misli samo na lepoto in popolna telesa, druga pa zanemarja. Zdaj bolje razumem tudi, zakaj se nihče ne loti oblikovanja oblačil in dodatkov za gibalno ovirane. To področje je zelo zahtevno.«
Ko je raziskovala, kakšne pelerine že obstajajo za ljudi na invalidskih vozičkih, je našla vrsto slabih izdelkov, ki prekrivajo celoten voziček, se vanj zapletajo in – kar se ji je zdelo najhuje – človeka v njem še bolj razčlovečijo, s temnimi barvami pa vsiljujejo morbidno razpoloženje.
Največji izziv je bil oblikovati čim bolj univerzalno pelerino. »Ena telesna poškodba ni enaka drugi. Temu primerno so zelo raznovrstni tudi vozički,« pojasnjuje Petja. Invalidi hočejo imeti takšne, ki jim pomagajo le tam, kjer ne morejo uporabljati svojega telesa. Nočejo, da jih še bolj omejujejo.« Sama se je pri snovanju prototipa navsezadnje morala nekoliko omejiti. Oblikovala ga je za paraplegike, ki ne morejo premikati spodnjih udov, roke pa lahko. V mislih je imela zlasti mlade, ki uporabljajo majhne, lahke, sestavljive vozičke, ki pogosto nimajo niti naslonjal za roke.
Pelerina je krojena tako, da se čim bolj prilega telesu in obenem omogoča dobro zaščito pred dežjem in vetrom. Zložena je v torbi, ki se obesi na ročaje vozička. Uporabnik jo doseže prek traku, ki je hkrati odsevno telo. Odpne zadrgi z okroglim držalom, pelerino obleče preko glave, spodaj zapne pri gležnjih, na hrbtu pa s plastično zaponko, kakršne imajo nahrbtniki. Večkrat ko bo postopek ponovil, hitreje se bo pokril, pravi Petja.
Funkcionalne malenkosti
Material pelerine je visokotehnološka tkanina, iz kakršne so denimo kolesarska oblačila. Odbija vodo, je paroprepustna in odporna proti vetru, Petja pa jo je izbrala tudi zato, ker se skoznjo vidijo spodnja oblačila. »Tako lahko vsak obdrži svojo identiteto.« Na videz preprost kos oblačila skriva številne funkcionalne malenkosti: šivi so varjeni, v kapuci je ščitek, rokavi so podaljšani, da pred dežjem varujejo čim večji del dlani, imajo luknjo za palec, del tekstila na notranji strani podlakti pa je ojačen, ker uporabnik vozička z njim drgne ob gume. Pod prsnim delom pelerine je žepek z zadrgo, primeren za shranjevanje mobilnika, ki ga je mogoče aktivirati tudi čez tekstil.
Največ preglavic sta Petji povzročali oblikovanje pelerine v hrbtnem predelu – pelerina namreč pokriva ročaje vozička – in iskanje primerne rešitve za njeno zapenjanje. S prijateljico Tjašo Tolj, ki poleg Mete Štular pomaga pri projektu, sta več tednov na univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča testirali, kako se prototip pelerine obnese na različnih tipih vozičkov. Leto in pol po zmagi na mednarodnem natečaju je končna različica prototipa Piliusa tu. »Zdi se mi kakor moj dojenček. Včasih se počutim tesnobno, ker sem navajena stvari delati stoodstotno, a v tem primeru ni mogoče narediti izdelka, ki bi povsem ustrezal vsem. Če bi se osredotočila na izdelavo po naročilu, pa bi si jo lahko privoščili le srečneži, ki imajo dosti pod palcem,« se zaveda Petja. Material je namreč zelo drag, proizvodnja pa bo tehnološko zahtevna.
Projekt so finančno podprli Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana in veleposlaništvo ZDA, koproducenta sta bila Muzej in galerije mesta Ljubljane (RogLab) in Zavod Culturemaker. Po denar za proizvodnjo pa se Petja podaja na Kickstarter, kjer bo izdelek predstavila devetega decembra. Za zagon proizvodnje bi morala zbrati naročila za 200 pelerin. Ob tej količini bi lahko nabavila material po najnižji mogoči ceni. Pelerine bodo stale med 200 in 240 evri, na voljo pa bodo v velikostih od S do XL.
Novi načrti
Na vprašanje, ali je Kickstarter primerna platforma za promocijo Piliusa, Petja odgovori, da je še vedno najbolj obiskan. Zaveda se, da je izdelek zelo specifičen. Tudi sama se sprašuje, ali njegovi potencialni uporabniki uporabljajo Kickstarter. A po drugi strani ne namerava nagovarjati le njih, temveč tudi njihove svojce, invalidska društva in organizacije, distributerje opreme za invalide in velike proizvajalce invalidskih vozičkov. »Morda se oglasi tudi kdo, ki bi izdelek želel proizvajati,« upa.
Prikupna je zgodbica o nastanku imena izdelka. Petja in Tjaša sta viharili o besedah, povezanih z dežjem in oblaki. Ustavili sta se pri kumulusu, »najbolj običajnem oblaku, ki prinaša dež«. Potem pa je Tjaša odkrila pileus, kot duhec prosojen podolgovati oblak, ki pokriva kumulus. Pilius je izpeljanka iz imena tega oblaka.
Petja pa se pri njem ne namerava ustaviti. »Pilius je prvi izdelek znamke Design (Dis)ability, ki bo gibalno oviranim ponujala estetska in premišljeno oblikovana oblačila in dodatke,« napoveduje. Razmišlja že o nahrbtniku za invalidski voziček ter protezi za hrbtenično oporo, ki olajšuje sedenje.
