Dan delfinov: »Ribe« s človeškim videzom in slavnim nasmehom

Piran – Delfini seveda niso ribe. To ve že vsak otrok. Toda malokdo ve, da živita v Tržaškem zalivu in širši okolici dve skupini delfinov, ki se samo po naključju (ali pomotoma) kdaj pa kdaj pomešata med sabo. Ena od obeh priplava poleti redno zjutraj pred piransko Punto, druga redno v večernih urah pred Piran. Sta si dva delfinska »klana« razdelila naše morje?

Ta delitev delfinov s skrajnega severa Jadrana v dve skupini je eno od zanimivih in morda pomembnih odkritij članov društva Morigenos pri raziskovanju burnega in pestrega družabnega življenja naših delfinov (velikih pliskavk).

Člani Morigenosa, slovenskega društva za morske sesalce, delfine danes poznajo veliko, veliko bolje, kot so jih pred 13 leti, ko je bilo društvo ustanovljeno. Bolje so opremljeni in dolgo jim že sledijo. »Ustanovili smo ga zato, da bi Slovenci in domačini bolje poznali svoje morje. Želeli smo, da bi tudi to jato delfinov vzeli za svojo, jo obravnavali kot svoj ponos, kot nekaj neprecenljivega ... Več ko vemo o njih, bolje jih lahko varujemo in skrbimo zanje,« nam pripoveduje Tilen Genov, ustanovni član društva, ki se z delfini ukvarja že 17 let. Po študiju biologije v Ljubljani je magistriral na škotski univerzi St. Andrews (na tej sta se nekaj let prej spoznala tudi britanski princ William in princesa Kate) in za magistrsko nalogo raziskoval ugodne habitate za delfine. Za svoje delo na področju njihovega varstva je novembra 2012 prejel mednarodno nagrado zveze zavarovanih območij Evrope Europarc.

Španci so, denimo, ob rtu Cabo de Gata določili koridor plovbe za intenzivni ladijski promet ravno na območju, ki je bilo od nekdaj življenjski prostor kitov. Ti se ladjam niso umikali, kar so nemalokrat plačali z življenjem. Intenzivne raziskave so pokazale, da bi morali zarisano pomorsko pot na morju premakniti nekaj milj stran od habitata kitov. Raziskovalci so se povezali z mednarodno pomorsko organizacijo (IMO) in s premaknjeno morsko potjo jim je kasneje uspelo ohraniti življenje marsikaterega kita, nam je pojasnil Tilen. Takih primerov večje pozornosti do delfinov in kitov bi bilo tudi v našem morju lahko še veliko.

V treh desetletjih so jih pobili 2000

Kiti so morski sesalci, ki jih delimo na dva podreda: zobate in vosate. Največja družina zobatih kitov so delfini, teh je 37 vrst. V Sredozemlju imamo šest vrst delfinov in štiri vrste kitov. Vsaj tri vrste kitov so že bile pri Piranu: glavati, ki je nasedel leta 1555, kit grbavec, ki je leta 2009 dva meseca razveseljeval Pirančane, in brazdasti kit, ki je pred Piranom poginil (in katerega okostje visi v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani – Lenora). Od delfinov je v severnem Jadranu največ velikih pliskavk, v južnem Jadranu pa so tudi progasti delfini. Navadnih delfinov skoraj ni več, ker so jih od leta 1940 do sredine šestdesetih let načrtno iztrebili; po ocenah so jih jugoslovanski in italijanski ribiči v treh desetletjih pobili približno 2000. Za ubitega delfina so celo prejemali nagrade.

Časi so se od tedaj bistveno spremenili. Če so bili kiti nekoč sovražnik človeku, mu zdaj dokazujejo vitalnost morja. V Jadranu je od 4000 do 8000 velikih pliskavk, v Tržaškem zalivu z okolico (do Poreča oziroma Lignana) pa redno kroži jata, ki šteje od 40 do 100 osebkov različnih starosti. Če vsak delfin na dan poje v povprečju deset kilogramov rib in druge hrane, mora biti v tem morju na voljo zanje vsak dan vsaj ena tona različne hrane.

Bojan je preživel s harpuno v hrbtu

Na več območjih v Sredozemlju so delfini izginili, ker jim je zmanjkalo hrane. Morska njiva v Tržaškem zalivu ostaja zanje dovolj bogata. Njihov jedilnik je precej pester, toda najpogosteje lovijo sardele in druge vrste plavih rib (skuše, inčune ...), pogosto ciplje, in se z njimi tudi radi poigrajo, kot se mačka z mišjo. Delfini imajo zelo različne tehnike ulova. Nemalokrat lovijo v skupini, tako da v obroču zadržujejo ribjo jato, medtem si menjaje posamično privoščijo prigrizek v jati. Lovijo tako, da skupaj ženejo jato v predel, kjer zanjo ni več rešitve. V Avstraliji je znano območje, kjer predvsem samice z gobcem zagrabijo morsko spužvo in z njo rijejo po pesku na dnu (da se ne poškodujejo na čem ostrem ali strupeno pikastem). Drugod iz sip spretno odstranijo kost in črnilo. V ZDA na dnu dvigujejo mulj, da zmedejo ribe. Največkrat pa izkoriščajo ribiške aktivnosti in si olajšajo lov. V Braziliji in Mavretaniji že stoletja poteka tradicionalni ribolov, med katerim velike pliskavke pomagajo prignati ribe k ribičem. Ko pride jata pregnanih rib do ribičev, ti vržejo mreže. Rib je dovolj za vse: za delfine in ribiče. Pri nas so pogosto sledili ribiškim kočam, najraje Ribi 1 in Ribi 2, kjer je ostajalo kar precej omamljenih rib za potujočo mrežo. Znajo pobirati tudi ribe iz stoječih ribjih mrež in v takih primerih se zgodi, da se vanje po nesreči zapletejo.

Najsi so še tako dobri plavalci, bistri in močni ..., pod vodo vzdržijo z zajeto sapo največ osem minut, potem postane tudi zanje kritično. Skoraj vsako leto se ob slovenski, hrvaški ali italijanski obali v mreže ujame kak delfin. Pred dvema letoma smo poročali o delfinu Bojanu iz Dalmacije, ki je imel v hrbtu slab meter dolgo harpuno (izstreljeno s puško iz čolna). Videti je bilo zelo hudo in hrvaški ljubitelji delfinov niso vedeli, kako bi mu pomagali. Toda čez čas so Bojana opazili brez harpune, očitno mu je izpadla, in rana se je zacelila. Bojan se verjetno ne približuje več čolnom.

Sicer pa so delfini nadvse družabna bitja, radi priplavajo k jadrnicam ali čolnom in radovedno opazujejo, kaj počnejo dvonoga bitja na lupinah sredi morja. Več podatkov dokazuje, kako inteligentna bitja so. Na to kaže že razmerje med velikostjo možganov in njihovim telesom, ki je podobno človekovemu. Sposobni so zaznati jekleno kroglo premera sedem centimetrov, ki je 113 metrov stran od njih. Ločijo aluminij od bakra, ločijo velikost četrtinke milimetra. Med seboj se sporazumevajo z žvižgi in znaki, s katerimi se lahko uspešno dogovarjajo v različnih primerih, tudi pri organiziranem lovu. So ena redkih vrst, ki sebe zaznajo v ogledalu.

Kljub navideznemu nasmešku vendarle niso tako blizu človeku, da bi se ravno hoteli družiti z njim sredi morja. Največkrat se za plavalca v našem morju sploh ne zmenijo. Drugače je s posamičnimi osebki, ki so nekako izobčeni iz skupine in se navežejo na neko okolje, kjer pogosteje prihajajo v stik z ljudmi. Iz sveta je znanih več primerov, ki kažejo, da se delfini radi igrajo (tudi delfin Joco v Kotorskem zalivu), ne znajo pa oceniti meje človekove vzdržljivosti, kar je že povzročilo en smrtni primer.

Tržaški zaliv – najlepši »delfinarij«

Drugače je seveda v delfinarijih, a ti pri pravih ljubiteljih delfinov sploh niso priljubljeni. Razmere v njih so obupne, živali trpijo, čeprav daje delfinji »nasmeh« večno napačen vtis o njihovem počutju. Najlepši delfinarij je odprto morje Tržaškega zaliva, kjer je mogoče doživeti najlepše trenutke v pravem, naravnem in divjem okolju, pravi Tilen Genov.

Morigenos ima v našem morju preštetih in katalogiziranih 150 različnih delfinov, od tega jih ima 130 svoje ime (preostali pa številke). Matična (stalna) jata šteje od 40 do 70 osebkov. Z drugimi sorodnimi organizacijami si izmenjujejo fotografije za fotoidentifikacijo, toda delo je zamudno in zahtevno. Doslej so opazili le malo primerov prehajanja z enega na druga, 200 ali 300 kilometrov oddaljena območja. Zgrešeno je tudi pojmovanje, da živijo v idilični družini (oče, mati in trije otroci). Samica več let skrbi za mladiče in ti se šele po nekaj letih osamosvojijo. Mladiči se pol leta hranijo izključno z materinim mlekom, dojijo pa jih približno eno leto. Delfinka ne hrani mladičev z ribami, tako kot to s kljuni počnejo ptiči, pač pa se mladiči postopoma instinktivno sami naučijo lova s posnemanjem starejših.

Bi ga posvojili?

Pred nekaj leti so opazovali samico navadnega delfina (tega, ki so ga v Jadranu iztrebili), ki je preplavala iz Grčije, za znanstvenike rekordno, več kot tisoč kilometrov dolgo pot. Lani so v Luki Koper in v Portorožu opazovali obisk dveh progastih delfinov. Opazovali so delfina, ki je plaval po reki Corno pri Gradežu približno sedem kilometrov navzgor. Zadnje dni pa je največja atrakcija v severnem Jadranu prvi primerek albino delfina, ki je povsem bele barve in je že zato nekaj posebnega. Seveda ima albin precej težav, saj se težje neopažen približa plenu, verjetno se mora tudi na svoj način potrjevati v tej ali oni skupini delfinov, kjer ne manjka spopadov, prepirov in hudih pretepov; največkrat zaradi samic, a tudi zaradi dokazovanja moči in prevlade.

Vsak od delfinov, ki ga poznajo, ima svoj karakter. Kai in Daphne najraje akrobatsko skačeta, njena prijateljica Emanuela je vedno radovedno priplavala pod čoln, dokler ni pred kratkim dobila naraščaja, Foki se rad ravsa ... Zadnja leta opažajo večje skupine delfinov, tudi po 60 jih je skupaj. Morda vidijo stvari, ki jih prej niso.

Morigenos vsako leto pripravi pet ali šest poletnih taborov, ki se jih vsakič udeleži po šest članov iz Slovenije in tujine. Morigenosovci svoje znanje nenehno delijo z drugimi, saj vedo, da lahko tako največ naredijo za to, da bodo velike pliskavke še dolgo krasile in bogatile naše morje. Danes imajo zato v Piranu Dan delfinov, kjer lahko o njih zveste še veliko več. Morda tudi to, kako lahko enega ali več delfinov preprosto (za 27 evrov) »posvojite«. S tem pomagate Morigenosu, seveda pa tudi delfinom.