Tiskane izdaje
Današnji dan je eden tistih praznikov, ki smo jih rade volje uvozili, saj je povezan z veseljačenjem in pitjem piva – čeprav se mnogi Irci temu stereotipu uprejo in poudarjajo, da je predvsem družinski in kulturni praznik. Ne glede na to, kako ga preživijo, so njegovi glavni atributi enaki: parada, nekaj zelenega in deteljica. Irci, ki ga bodo praznovali v Sloveniji, čutijo nekaj domotožja, a jim je v tolažbo dejstvo, da je tudi pri nas vse bolj priljubljen. Le parade nimamo.
»Na dan svetega Patrika smo vsi Irci,« je dobrovoljno ugotavljal Jim Walsh, prokurist v Steklarni Rogaška. Z ženo Catherine živita v Sloveniji več kot štiri leta. Na začetku sta se za praznovanje še vrnila v domovino, zdaj pa bosta pripravila zabavo v Rogaški Slatini. Ta bo nocoj v restavraciji Jurg, je zaupal sogovornik, povabila pa sta nekaj prijateljev in sodelavcev. »Zelo zabavno je bilo prvo leto, ko sva naročila ljudem, da si morajo nadeti nekaj zelenega,« se je spomnil, sicer pa ga niti malo ni skrbelo, da se slovenski gostje ne bi vživeli v praznovanje, saj imajo – podobno kot Irci – zelo radi dobro zabavo.
Dan svetega Patrika je, kot je razmišljal Jim Walsh, še bolj pomemben za ljudi, ki takrat niso v domovini (tipično praznovanje se je pravzaprav začelo v ZDA leta 1761). »To je priložnost, da se srečaš z rojaki. A ne glede na to, kje si, lokalni prebivalci se bodo vedno pridružili.«
Če bi bila z ženo doma, v Waterfordu (na jugovzhodu Irske), bi šla na parado, oblekla bi kaj zelenega in si pripela triperesno deteljico ter obiskala restavracijo ali pub, je opisal. A ker je praznik vse bolj znan tudi v Sloveniji (zlasti v Ljubljani), ne bo prehudega domotožja. »Slovenija je krasna država. Lepo je živeti tukaj. Obiskovalci pogosto prezrejo njene zaklade. Ni tako znana kot druge države, zato je treba vselej pojasnjevati, kje je, kakšno podnebje ima in kakšno kulturo. Vsi, ki jo obiščejo, govorijo le o Bledu, ne pa o preostalih delih države, saj tisto ni prepoznano v tujini. Toda priložnost v turizmu so še velike,« je razmišljal Jim Walsh.
Zeleno se na dan svetega Patrika obarva tudi znamenita operna hiša v Sydneyu. Foto: Wikimedia Commons
Prvič drugje
Laura Tobin bo dan svetega Patrika letos prvič preživela zdoma. V Domžale se je preselila julija 2016, lani se je za ta pomemben praznik še vrnila v domovino, letos načrtuje praznovanje tukaj. A ne povsem brez irskih prijateljev, kakor se smeje dobrovoljno dekle; eden bo prišel posebej za to iz Irske, drugi prav v tem času potuje po Evropi in bo obisk Slovenije nekoliko podaljšal. Patrikovali bodo v kamiškem pubu Skala, kjer bodo predvajali irsko glasbo in – predvidevamo – točili irsko pivo. Podobno je zadnja leta praznovala tudi doma – s prijatelji so se odpravili v Dublin, vsak je seveda moral imeti oblečenega nekaj zelenega in obvezni simbol, triperesno deteljico, ogledali so si parado in na koncu zavili v pub.
Ko je bila mlajša, je bil to predvsem družinski praznik, ki je ravno tako vključeval obisk lokalne parade s koračnico. Ko so se vrnili, so imeli tradicionalno večerjo; njen najzabavnejši del je bil pričakovanje, kateri srečni jedec bo dobil na krožnik ravno tisti kos jedi, kamor je mama skrila denar.
»Letos sem že dobila prve voščilnice za dan sv. Patrika in sem kar zajokala,« je vzkliknila novopečena Domžalčanka. Pred leti je potovala po naših krajih in okoliških državah ter se zaljubila v Roka in Slovenijo, kakor je še izdala. Po osmih tednih se je vrnila, zaljubljenca sta se eno leto obiskovala, potem pa se je preselila sem. »Slovenija mi je zelo všeč. Ljudje so zelo podobni Ircem, zelo prijazni, tudi dežela je krasna.«
Po domu pa še vedno zahrepeni, vsaj na dan svetega Patrika.
Irci po tradicionalni paradi ponavadi zavijejo v pub, zato mnogi ta dan povezujejo predvsem z veseljačenjem in pitjem (irskega) piva in viskija. Foto: Dokumentacija Dela
Obisk irskega pesnika
»Ponavadi nimam domotožja, toda ko sem danes zjutraj poslušal irsko glasbo, sem se precej raznežil,« je priznal tudi Gerard Britovšek iz Griž pri Žalcu, ko smo se pogovarjali o načrtih za dan svetega Patrika. Letos je vrhunec praznovanja usmerjen na »njegovo« šolo, I. gimnazijo Celje, ki pripravlja v torek irski večer z naslovom A Bit O'Craic (A bit of fun & entertainment – Malo zabave). Nastopilo bo od 30 do 35 mladih, ki bodo igrali, peli, pripovedovali irske zgodbe, legende, šale, recitirali pesmi ... Kulturno dogajanje na gimnaziji, ki je že ves mesec v znamenju te države, je popestril še irski pesnik in pisatelj Ciaran O'Driscoll, ki je dijake obiskal včeraj. Z njim bo Gerard Britovšek preživel tudi dan svetega Patrika – pesnik, rojen v Kilkennyju, bo namreč gost v bifeju Zlata jama.
Že iz priimka sogovornika je mogoče sklepati, da je slovenskega rodu. Njegov oče je bil rojen v bližini Velenja, med vojno se je odselil in si v mestecu Portrush na severni obali Irske ustvaril družino. Gerard je Slovenijo s starši prvič obiskal leta 1998. »Ko so starši umrli, sem se odločil, da grem v Slovenijo za pol leta. To je bilo pred desetimi leti,« je povedal Gerard Britovšek. Za zdaj ga prav nič ne vleče nazaj, kot naravni govorec angleškega jezika ima tukaj dovolj dela – poleg tega, da je lektor na I. gimnaziji Celje, poučuje po podjetjih –, zelo lepo se je tudi ustalil in sploh zveni zelo zadovoljen.
Dan svetega Patrika pogosto povezujejo s popivanjem, toda vsi vendarle ne pijejo, je poudaril: »Vsaj jaz ne.« Tudi na praznovanju na gimnaziji bi se radi oddaljili od glasbe, ki jo tipično povezujejo s pijančevanjem, čeprav se Irci tudi na tem področju zelo radi ponorčujejo sami iz sebe. »Toda to je šola in tukaj ni alkohola,« je poudaril Gerard Britovšek. Kot je dodal, je v preteklih letih ta dan večkrat praznoval na irski ambasadi v Sloveniji.
Fontana pred Belo hišo. Foto: Wikimedia Commons
Tudi pustna parada zaleže
Leigh San Juan na ta dan ravno tako večkrat pomisli na prijatelje in domače na Irskem, včasih za ta čas tudi načrtuje obisk domovine, nikakor pa je domotožje ne prevzame toliko, da bi se vrnila, je povedala Dublinčanka z očetom španskega rodu. V Slovenijo je prvič prišla leta 2007, v okviru trimesečnega programa Erasmus. Tukaj je spletla prijateljstva in spoznala nekdanjega fanta in od takrat se je vračala in bolj ali manj dolga obdobja prebivala tukaj. Zdaj pravi, da namerava ostati; preživlja se s poučevanjem angleškega jezika, ukvarja se tudi z animacijo. Kakšnega posebnega praznovanja letos ne načrtuje, gotovo bo šla na kakšno pijačo, sicer pa je težko resnično doživeti ta dan, če ni parade, je ugotavljala.
Na Irskem ni dneva svetega Patricka brez parade in (vsaj) porisanega obraza. Navade se sicer od kraja do kraja nekoliko razlikujejo, toda Leigh je s prijatelji ta dan vselej začela na ulici, kjer je zelo živahno. »Tistim, ki so si to želeli, sem porisala obraz, potem pa smo se ponavadi umaknili iz gneče, se kam odpeljali in šli na 'pint'.« Ko je bila v Ljubljani v času Erasmusa, so si s prijatelji priredili svojo parado, zdaj pa praznik še najbolj »avtohtono« doživi, če gre na irsko ambasado. »Zato grem vsako leto. V Sloveniji je najboljši približek dnevu svetega Patrika pust in tako praznujem tudi pust,« je sklenila Leigh San Juan.
