Tiskane izdaje
Slovenija je polna naravnih biserov, vendar je zaradi njene majhnosti dokaj ambiciozno trditi, da so kateri od njih še skriti. Biolog in strokovnjak za varstvo naravne dediščine Peter Skoberne je v razkošni monografiji nanizal šestdeset takšnih biserov, a tudi on verjame, da je skritost bolj stvar tega, kako opazovalec dojema naravne vrednote.
»Če v Slovenski Bistrici rečeš, da je Bistriški vintgar skrit biser, te bodo gledali, kakor da si padel z lune. Veliko ljudi pa sem slišal reči, da si ga morajo nujno ogledati. Zdajle sem v Bohinju, ki je zelo odkrit biser, pa ni tukaj žive duše. Nekateri ljudje sploh ne vedo za slap Savico. Zanje je to skrit biser. Nekdo, ki slap zelo dobro pozna, pa lahko ob vsakem novem obisku odkrije kaj novega. Ko greš v globino, tudi pri odkritih biserih najdeš novo, doslej neznano dimenzijo,« spregovori o relativnosti skritosti.
Nekdanji v. d. direktorja Triglavskega narodnega parka, univerzitetni in visokošolski predavatelj in zdaj uslužbenec ministrstva za okolje in prostor, na katerem se ukvarja s habitatno direktivo Nature 2000, vseskozi pa ga »zasledujejo« tudi velike zveri, se z naravnimi znamenitostmi ukvarja že 40 let. Leta 1988 je pri Prešernovi družbi izšla njegova prva knjiga o tej temi Sto naravnih znamenitosti. »Takrat smo na tedanjem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine pripravljali novo izdajo inventarja najpomembnejše naravne dediščine, za katerega smo sistematično zbirali podatke o naravnih znamenitostih. Prvi inventar je bil objavljen že leta 1976, drugi leta 1991. Najbolj mi je ostalo v spominu terensko delo, v okviru katerega smo obiskovali znamenitosti in doživljali kraje,« vzrok za novo knjižno nadaljevanje navaja Skoberne.
Biseri in njihova lupina
Andreja Peček, urednica pri založbi Mladinska knjiga, kjer je monografija izšla, je najprej predlagala, da bi bila knjiga vodnik za manj »razvpite« znamenitosti. Idej ni bilo težko dobiti, pravi Skoberne, izbor šestdesetih pa ni bil tako preprost, saj jih je bilo treba presejati skozi več sit. Zagotoviti je bilo treba enakomerno prostorsko razporeditev, izbrati takšne, do katerih ni preveč zahtevno dostopati in niso prevečkrat opisane že drugje. »Je pa dejstvo, da je v zahodni Sloveniji več posameznih naravnih znamenitosti zaradi geoloških razmer, proti vzhodu pa se pokrajina bolj umirja.«
Idejo o vodniku, ki jih je o Sloveniji »kot toče«, je na koncu preglasovala odločitev o monografiji. Ta je zaradi velikega formata, debeline, kakovostnega papirja in tiska ter bogatega slikovnega materiala primerna za darilno knjigo, so zapisali v reviji Bukla. Vendar se je iz nje mogoče tudi marsikaj naučiti. »Vodniki ponavadi opisujejo neki cilj, dostop do njega in tehnikalije, o njem pa ne ponujajo nobene vsebine. Namen te knjige ni nizanje rekreacijskih ciljev, ampak da se z njo obogatimo. Hkrati je vabilo, da se odpravimo z doma.«
Poleg biserov popisuje njihovo širšo pokrajino ali »lupino bisera«, kot jo imenuje. Gre za odtise, ki so jih pustile naravne sile, in človeške odtise v materialni in simbolni obliki. Skoberne povzema legendo o nastanku križa v steni Izgore pri Bovcu in zakaj izvir Minutnik pod Gorjanci vodo bruha v intervalih. Zanj so pravili, da je v nedrju Gorjancev veliko jezero, v njem pa velika riba občasno zapira iztok vode v izvir. »V resnici je v zaledju izvira podzemni prostor, v katerem se nabira voda,« pripovedko tudi demistificira. »Ko se pretoči proti izvirni odprtini, se podzemni bazen po načelu natege hitro prazni ali celo izprazni. Do tedaj izvir živahno teče, nato pa se pretok upočasni ali celo prekine, dokler se bazen znova ne napolni.«
Predstavi tudi nekatere druge eksotične slovenske bisere. Plinski izvir Stavešinske slepice pri Ivanjševcih je najboljši približek vulkanskega delovanja pri nas, školjčišče pri Ankaranu pa košček slovenske obale preslika v Karibe. Njegov nastanek je precej bolj banalen, kot si ga napleska domišljija, a ga ne bomo razkrili. Naj ostane nekaj prostora za romantiko.
Rdeči niti voda in kras
Skobernetovo poznavanje botanike pride do izraza pri opisih značilnih rastlin v okolici naravnih znamenitosti. Zaradi rastlin se je sploh odločil za študij biologije. Ponekod gre za povsem vsakdanje, kot sta teloh in tevje, drugje za posebnosti, kot je blagajev volčin.
Veliko znamenitosti je povezanih z vodo, kar je logično, saj je Slovenija izjemno vodnata in ponudba obvodnih dogodivščin pestra. Še posebno intimen odnos ima avtor do slapov. V knjigi popisuje Mali Peričnik, Davške slapove, Tominčev slap pri Podljubelju, Sušec v Ilirski Bistrici in Šum na Nemiljščici, ki kljub kraškemu zaledju bobni vse leto. »Leta 1980 smo na tedanjem zavodu za spomeniško varstvo pripravljali pregled slovenskih slapov in ugotovili, da ni podatkov o njihovi višini, zato smo se jih odločili izmeriti. To smo storili z zelo preprosto napravo, ki smo jo imenovali slapomer. Šlo je za vreteno, na katerem je bilo navite 140 metrov jeklenice, označene na pet metrov, na koncu pa je bila utež. Eden je splezal na vrh slapa, spustil utež do tolmuna, kjer je drugi odčital višino. Ni bilo vedno preprosto priti na ustje slapu, a je s tem povezana cela vrsta doživetij.«
Druga rdeča nit, s katero je povezanih več predstavljenih znamenitosti, so kras in njegove številne pojavne oblike. Najdejo se tudi med haloškim gričevjem, kjer je pri Makolah jama Belojača. Skoberneta fascinirajo naravna okna, mostovi, oboki in mize. Kot alternativo obisku Cerkniškega jezera Skoberne predlaga Preserske ponikve, ki sicer »nikoli ne bodo dosegle slave Cerkniškega jezera, čeprav imajo prav vse odlike kraškega presihajočega jezera«. Še eno takšno priložnost ponuja Petelinjsko jezero, ki je poleg Palškega najbolj znano med pivškimi presihajočimi jezeri. V njem se voda zadržuje tudi do pol leta.
Spoštujmo naravo
Nekateri skriti biseri, denimo Škocjanski zatok, so se med pisanjem knjige že dodobra razkrili, podobno se utegne zgoditi z nedavno razglašenim naravnim rezervatom Ormoške lagune. Noben pa ni tako skrbno varovana skrivnost, da o njem ne bi našli vsaj nekaj vrstic na spletu. Skoberne se zaveda, da bo zaradi prebiranja knjige kakšna lokalno poznana naravna znamenitost pritegnila večje število novih obiskovalcev, zato večkrat poudarja, naj nas pri odkrivanju krajev vodita obzirnost in spoštljivost. »Obiskovanja narave je vedno več, kar je pozitivno. Opažam pa tudi, da je narava pogosto le poligon za rekreacijo, od tod brezobzirnost in mnenje, da je tvoja pravica, da lahko greš kamor koli in hodiš kjer koli. Vedno več nemira je tudi v mirnem času narave. Obzirnost je zato res pomembna in moramo se je učiti. Če se zavedaš, da si v naravi gost, se do nje obnašaš bolj spoštljivo.«
Je naključje, da je naslovnico knjige krasi prav fotografija izvira Krupe, ki je bila v 80. letih ena najbolj onesnaženih rek zaradi človeške brezvestnosti? Šlo je bolj za oblikovalsko odločitev, odgovarja Skoberne, a je z zgodbo onesnaženja Krupe s PCB iz nezakonito odloženih akumulatorjev, ki so jih izdelovali v tovarni Iskra v Semiču, deloma povezan tudi sam. »Preden sem šel v vojsko, je k meni prišel hidrobiolog in rekel, da bi mi rad nekaj povedal. Ko sem se vrnil iz vojske, je žal že umrl. Ves čas imam občutek, da mi je hotel povedati nekaj v povezavi z onesnaženjem. Najbolj me je prizadelo, da so nekateri ljudje šest let vedeli za PCB v reki, vendar se je voda iz njenega izvira kljub temu uporabljala za pitno.«
