Drobci Afrike v Sloveniji

Zgodbe in predmeti petih Slovencev, ki so prišli iz različnih afriških držav. Dragoceni zbiralci iz časa neuvrščenih.

Objavljeno
06. marec 2018 11.31
Simona Bandur
Simona Bandur

Gibanje neuvrščenih velja za eno tistih obdobij v zgodovini nekdanje skupne države, ki vzbujajo nostalgijo in kanec obžalovanja za časi, ko je bilo mogoče z jugoslovanskim potnim listom brez težav potovati po državah tretjega sveta, zlasti po Afriki. To pa je tudi čas, ko je ta celina pustila pomemben odtis v naši kulturi. O prepletu ljudi in predmetov iz Afrike pri nas pripoveduje razstava v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Kente za posebne priložnosti

Ko Robert Yebuah stoji sredi klasične slovenske dnevne sobe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, oblečen v srajco z afriškim vzorcem, in med prsti premetava drobne zelene kroglice, je več kot očitno, da je to njegov dom. Igro po imenu oware so včasih z ženo Vido ter hčerama Ireno in Leticio (prva je znana operna pevka, druga arhitektka) veliko igrali, pripoveduje, zdaj pa ni več časa za to, saj so na vse mogoče načine družbeno angažirani. Robert Yebuah se je rodil v Gani v času, preden se je ta osamosvojila izpod britanske nadvlade. Ko je naredil tehnično gimnazijo, se je zaposlil v laboratoriju jeklarne v mestu Tema, čez nekaj let pa je začel hrepeneti po tujini. Želel si je študirati arhitekturo, a če je hotel na tuje, si je moral izbrati študij, ki ga v Gani ni bilo. Izbral je metalurgijo, na ambasadi pa so mu naposled določili študij montanistike v Ljubljani. Sem se je preselil leta 1965.

Zdaj lep čas živi v Novem mestu (družina se je za kratek čas sicer vrnila v Gano, toda tam se ni izšlo po načrtih, zato so se vrnili), 27 let je delal v IMV in Revozu, nato še enajst v Šolskem centru Novo mesto. Izrezan Novomeščan torej, četudi oblečen v tradicionalno afriško oblačilo. Njegova zgodba je tako rekoč del naše etnološke dediščine; v SEM so jo uvrstili na razstavo Afrika in Slovenija, skupaj z osebnimi predmeti, ki jih je prinesel v Slovenijo. Čeprav je ponosen na svojo kulturo, se je v Ljubljani hotel čim prej vključiti v tukajšnje družabno in kulturno življenje; izključno povezovanje z Afričani bi pomenilo zapiranje v svojo skupino, pojasnjuje. V študentskih letih je pel v ansamblu Unioni, prepeval je tudi v slovenskih pevskih zborih. Kot kleni Slovenec se je menda izkazal z nekaj planinskimi podvigi, pripadnost domovini pa najbolj nazorno pokaže ob posebnih priložnostih. Takrat si nadene tradicionalno obleko ljudstva Akan, kente. S seboj jo je prinesel, ko je prišel prvič v Jugoslavijo. »Oče mi je dal to obleko kot najstarejšemu sinu, zato jo zelo čuvam,« pripoveduje.

Slovenci s koreninami v Afriki

Podobno kakor Robert Yebuah so del našega sveta številni nekdanji afriški študentje, ki so se tukaj zaposlili in v večini tudi poročili. Kot pravi dr. Bojana Rogelj Škafar, soavtorica razstave, so jih k sodelovanju povabili enajst, odzvala se je peterica; poleg opisanega Novomeščana iz Gane še Ljubljančan Max Zimani iz Zimbabveja, ki ga poznamo kot aktivista in ustanovitelja Skuhne, piranski župan in zdravnik Peter Bossman iz Gane, profesor arhitekture na ljubljanski univerzi in glasbenik Joseph Rakotorahalahy z Madagaskarja ter raziskovalec slovenskega urbanističnega inštituta dr. Richard Sendi iz Ugande. Med njimi ni nobene ženske, kajti te so se po študiju večinoma vrnile v domovino ali preselile v katero drugo državo, pojasni Rogelj Škafarjeva.

Sodelujočim je že na prvi pogled skupno, da niso le slovenski državljani, temveč pomemben del slovenske družbe; tukaj so našli dom, a še ohranjajo stik z domovino. K razstavi so prispevali predmete, ki so bili pomemben del njihovega življenja v domovini, ter predmete, s katerimi pri nas izražajo svoje poreklo, politično prepričanje in vrednote.

Max Zimani, denimo, s potovanj v domovino pogosto prinese semena moringe, ki je zanj znak moči narave. Joseph Rakotorahalahy se ne vrne z Madagaskarja brez značilne igre za enega (Jeu Solitaire), Richard Sendi prijateljem rad ponudi v branje knjižico Bugandsko kraljestvo in njegova monarhija, ki razbija mit o afriških skupnostih kot politično nezrelih družbenih formacijah. S prijatelji rad podeli tudi Uganda Waragi, zelo močno alkoholno pijačo iz prosa. Petra Bossmana pa ne moremo srečati brez njegove zapestnice s simbolom Adinkra, ki izhaja iz ganskega ljudstva Akan. Prenašajo različna sporočila, piranski župan nosi zapestnico s simbolom za moč oziroma vztrajnost. Da ne bi po kakršnem koli nesrečnem naključju ostal brez nje, ima, kot pravi, vselej v bližini še rezervo.

Slovenia Bois se ni izšlo, je pa nastala zbirka

Koščke afriške kulture so k nam že od začetka gibanja neuvrščenih prinašali tudi Slovenci, ki so delali v različnih afriških državah, zato velja to obdobje za eno ključnih pri ustvarjanju afriških zbirk pri nas. Samo dobra tri leta po prvi konferenci gibanja neuvrščenih v Beogradu na začetku septembra 1961 so v Sloveniji ustanovili Muzej neevropskih kultur, ki je imel razstavne prostore v dvorcu Goričane in je deloval kot oddelek SEM.

V tistem času je bil direktor zadnjega dr. Boris Kuhar, ki je pred tem delal kot novinar in urednik na televiziji, kar ga je že leta 1961 pripeljalo v Afriko, nato se je vračal ob vseh mogočih priložnostih – na primer na festival črnske umetnosti v Senegal, v Kenijo je hodil, ker je organiziral turistična potovanja za Slovence oziroma Jugoslovane, v Somaliji je sodeloval pri postavitvi narodnega muzeja, v Centralnoafriški republiki se je srečal z delavci podjetja Slovenijales ... Z njim so potovali kolegi, a glavna sopotnica je bila kamera, rezultat pa je dragoceno videogradivo.

V Centralnoafriški republiki je bil v času neuvrščenih Anton Petkovšek, ki je vodil podjetje Slovenia Bois (delovalo je pod okriljem Slovenijalesa). V pragozdovih so videli priložnost za zaslužek v lesni industriji, toda pokazalo se je, da bi bili stroški transporta vendarle previsoki. Je pa Anton Petkovšek, ki je postal pozneje konzul Centralnoafriške republike v Ljubljani, nato pa predstavnik Ljubljanske banke v Abidžanu (Slonokoščena obala), drugje prepoznal vrednost lesa, in sicer v rezbarskih izdelkih tamkajšnjih ljudstev. Povsem so ga prevzeli podobe mask in skrivnostni pomeni kipov, s tem pa se ga je polotila neustavljiva zbirateljska strast, je mogoče prebrati na razstavi. Med bivanjem v Afriki je nabral več kot 400 predmetov, zato sodi njegova zbirka med največje neevropske v Sloveniji. Svojo strast je nameraval razkazati v muzeju v domačem Logatcu, a se je naposled odločil, da jih prepusti muzeju v Goričanah.

Se spominjaš Afrike?

V Afriko je delovno mesto vodilo Andreja Jerovška iz Ljubljane; med letoma 1976 in 1984 je kot predstavnik podjetja Emona-Inženiring v Maliju vodil gradnjo supermarketov in – kupoval afriške predmete. Njegova zbirka jih obsega več kot 220, izhajajo pa večinoma iz kultur Dogonov in Bambara. Z Emono je bil povezan tudi Jože Ham, konec sedemdesetih let direktor Emona Café Centrafrique. Na plantaži kave, veliki približno 115 hektarjev, je imel zaposlenih okoli 300 domačinov, ki jim je podjetje – v zameno za pravico do pridobivanja kave – zgradilo zdravstveni dom, šolo in trgovino. Hama so pritegnili predvsem slonokoščeni izdelki različnih ljudstev na območju današnje Demokratične republike Kongo.

Pisateljica Zdenka Žebre je v Afriko, natančneje v Etiopijo in Gano, spremljala moža, in medtem ko je on sodeloval pri geoloških raziskavah, se je ona poglabljala v vsakdanjik domačinov in njihovo duhovno izročilo. Svoja dognanja je objavila v romanu Okomfu Anoči (animistični duhovnik), afriško izročilo je v knjigah za otroke posredovala tudi najmlajšim, po vrnitvi v domovino pa je izdala avtobiografsko delo Se spominjaš Afrike?. Desetletje na tej celini je bilo, kot je zapisala, najzadovoljnejše in najpopolnejše leto v njenem življenju.

Na razstavi so izpostavili še zbirko Nevenke in Željka Jegliča, ki sta na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let živela v Mozambiku. Diplomatska dejavnost Željka Jegliča jima je omogočila srečanje z obsežnim prostorom jugovzhodne Afrike in kmalu sta se navdušila nad tamkajšnjimi mojstrovinami. Za nepoznavalce so to morda samo maske in glavniki, za poznavalce predmeti neprecenljive vrednosti, ki pričajo o pomembnem obdobju v zgodovini.

»Gibanje neuvrščenih je bilo v nasprotju s pogostimi stereotipnimi predstavami, da so bili to zgolj svinčeni časi, obdobje odprtosti, ekonomskega, kulturnega in znanstvenega povezovanja in sodelovanja med pretežno državami tretjega sveta, ki so se ravno takrat izvile iz kolonializma, a se niso hotele pridružiti niti zahodnemu niti vzhodnemu bloku,« spomni Bojana Rogelj Škafar.