Tiskane izdaje
Kratkolaso gospo z očali bi človek težko prištel med vojsko upokojencev, toliko mladostne vitalnosti in energije premore, pa vendar je v pokoju že 15 let. Službi se ni odrekla prostovoljno, ampak jo je zapustila kot »tehnološki višek«, z veseljem bi še delala, če bi lahko, pove. Po poklicu je bila sociologinja, zaposlena pa je bila v kmetijskem kombinatu v Pivki. »Pri petdesetih letih nimaš doma kaj delati, če živiš v bloku, še toliko manj. Moji vnuki so že odrasli, otroke pa imam zelo rada,« pojasni, zakaj se je odločila prevzeti tokratno delavnico v ekomuzeju.
Edvina je tudi aktivna članica zelo dejavnega društva upokojencev v Pivki, ki ima okoli 700 članov. V okviru kulturnih dejavnosti vodi sekcijo za ročna dela, ki jih je na zimski počitniški delavnici v ekomuzeju približala tudi otrokom. »Učili smo se plesti, izdelovati rožice iz blaga in bili so navdušeni. Z otroki je na splošno tako,« pripomni: »Tisti, ki se udeležujejo takšnih ali drugačnih delavnic, so za delo na njih motivirani, drugi ostanejo doma. Vse je odvisno od staršev.«
Otroci režejo,
Na pomoč bi ji morali priskočiti še dve babici iz pivškega društva upokojencev, vendar sta prišli nekoliko pozneje. Ena z vnučko, ki je tudi poskrbela za zamudo, saj je zaspala, a se je oddolžila z igranjem harmonike, druga je prišla sama, saj ima vnuke v Ljubljani. Sedem in devet let stari sestrici Elza in Tereza sta na leseni mizi pred muzejem že rezali na kocke zelenjavo, iz katere je imela nastati mineštra. »Bučke, korenje, por, čebula … Vse je iz mojega vrta, bio, eko,« je vzklikala Edvina, ki se kar ni mogla načuditi pridnosti in veščinam lupljenja in rezanja svetlolasih sestric. »Čebule pa ne bosta rezali, ker bosta jokali,« ju je hotela potolažiti. »Ne! Saj sva to že delali doma,« je zaklicala starejša od sestric. »Dragi otroci, pa vi ste preveč pridni,« se je iskreno čudila Edvina. »Samo enkrat sem se urezala z nožem,« je naznanila Elza. »Seveda, ko pa si gledala okoli,« jo je v simpatičnem pivškem narečju dopolnila Tereza.
Dekletci sta še naprej modrovali in v dvojini – ki kaže na njuno tesno povezanost – odgovarjali na vse, kar so ju vprašali. Povedali sta, da se med počitnicami na vrtu igrata s svojim psom. »Kliče se Soča, je mešanček. Zdaj je doma, ata pa je ravno prišel iz nočne.« Zagotovili sta, da sta na delavnico hoteli priti sami, ker gresta radi »tako malo« naokoli. Med šolo hodita na balet, starejša igra tudi violino, le nad fotografiranjem nista bili navdušeni. »Jaz sem že bila na televiziji, ko sem plesala balet,« je predvsem v svoj zagovor, da je enkraten nastop v medijih zanjo povsem dovolj, dejala Elza. »Jaz pa sem bila na televiziji po žledu. S Kanala A so me dobili v trenutku, ko sem prišla iz bloka, vsa gotova,« se je oglasila Edvina.
Pomazano s kruhom
Maj in Tine sta nekaj časa na bližnjem igrišču metala žogo na koš, a ju je živahno čebljanje deklet pritegnilo k lesenim mizam. »Bi tudi ti rezal? Mišek zlati! Zakaj pa ne poveš?« je Tineta ljubeče ogovorila Edvina. Poprijel je za nož in začel lupiti bučko, a je bilo rezilo preveč topo, bučka pa preveč spolzka za njegove roke, zato je lupljenje prepustil Elzi in Terezi, sam pa se je prestavil v vlogo tihega opazovalca. Maj je medtem listal knjigo Dušice Kunaver Ali je kaj trden most in Edvini kazal, katere igrice so mu všeč. »A, bravo, ta je tudi dobra,« ga je bodrila med rezanjem zelenjave.
A še preden je prišel do svoje igrice, ga je čakala nekoliko drugačna preizkušnja, pravzaprav nič manj zabavna od Črnega moža ali Med dvema ognjema, se je pokazalo. Zanetiti ogenj pod kotlom, kjer se bo kuhala mineštra, ni lahko, če na vse konce piha burja in prav nič poletno hladi zrak. Iz Edvine je veter izvabil edino pritožbo v tistem dnevu. »Vse življenje živim na Krasu, vendar se burje še vedno nisem navadila. V resnici jo vse težje prenašam,« se je namrgodila in stisnila prekrižane komolce tesno k prsim. Tudi Elzi in Terezi burja ni bila preveč všeč. Tereza mi je hitela kazati, koliko plasti dolgih rokavov ima na sebi.
Maja in Tineta burja ni motila, vendar jima je oteževala prižiganje ognja, kar sta vzela zelo resno. Ko je Maju uspelo pritakniti plamenček z vžigalice h kocki za prižiganje ognja, sta s Tinetom po Edvininem nasvetu nanjo nametala suhe vejice, Elza pa je medtem s kosom kartona razpihovala ogenj. Edvina je stresla zelenjavo v kotel, jo zalila z vodo, dodala začimbe, sol in nekajkrat premešala. Ko sta prispeli še drugi babici, ena s še vedno zaspano vnukinjo, se je druščina odpravila na sprehod v naravo.
Edvina je Elzi in Terezi obljubila, da bosta z olupki zelenjave lahko nakrmili ovce na bližnjem pašniku nad Slovensko vasjo, vendar jih na prostranem pašniku, zaščitenem z električno ograjo, ni bilo videti. »Očitno so jih preselili na drugi del pašnika,« je menila Edvina, Elza in Tereza pa se nikakor nista hoteli sprijazniti z mislijo, da jih ne bosta videli. Še nekaj časa sta vztrajali, blejali in meketali ter ovcam, ki so se vendarle prikazale iz borovega gozdička v daljavi, ponujali vrečko z olupki, a jih dlje kot kakšen meter proti sebi nista priklicali. Nekoliko razočarani, a ne prehudo, sta olupke zatem stresli v ogrado s konjskim parom in mladičem, ki je na suhi travi spal kot dojenček. Samica se je Elzi pustila pogladiti po smrčku, Maj jo je pobožal po čeljusti, Elzino ponudbo suhe trave pa je zavrnila. »Dati ji moraš svežo,« jo je poučila Edvina.
Pot do Petelinjskega jezera je bila predolga, v kotlu pa se je kuhala mineštra, zato se je družba obrnila proti vasi. Nekaj jih je ostalo ob kotlu, saj so želodci že krulili, z Elzo pa sva se radovedno odpravili proti ekomuzeju, kjer je kustosinja Polona kompaktno strnila zgodbo o vodi v kraškem svetu Zgornje Pivke, ki je oblikovala tamkajšnjo naravo, rastlinje, živali in ljudi.
Ko je bila mineštra skuhana, je vlogo razdeljevalke porcij prevzela babica Iva. Okoli nje sta se poleg otrok motovilila pasja kosmatinca iz vasi, redna obiskovalca ekomuzeja, zlasti če se pred njim kuha hrana. Prišli so tudi mamica Elze in Tereze ter predsednik pivškega društva upokojencev Evgen Primožič. Mineštre je bilo ravno dovolj za vse in krožniki, pomazani s kruhom, so bili hitro prazni, le Terezi jed nikakor ni stekla po grlu. Še dobro, da so bili za posladek piškoti in domač bezgov sok. Zadovoljni otroci in babice so čebljali pred muzejem, nikomur se ni mudilo domov. Burja je ponehala, naredilo se je prelepo poletno počitniško popoldne.
