Durmitor: od višine in globine se zvrti

Ozka cesta se nagiba pod vratolomno strmim kotom, pa še vsakič jo je videti le košček, za ostrim ovinkom takoj izgine za gosto drevesje. Toda na srečo so jo prav pred kratkim asfaltirali in nasproti ni nobenega vozila, tako kot že zadnji dve, tri ure ne.

Po grozljivo lepem spustu na dno kanjona Sušice sva naenkrat na majhni zeleni jasi, na njej pa čepi hišica kot iz Janka in Metke. Planinska koča. Zaklenjena in zapuščena. Spušča se mrak in na obledeli tabli je komaj razbrati napis: Tukaj se plača vstopnina v nacionalni park Durmitor. Toda komu? Nikjer ni žive duše.

Tako je bilo na vrhuncu sezone v enem od najlepših kotičkov Balkana, dobro, Evrope. Kajti Durmitor si zasluži prav vse hvalospeve, s katerimi vodiči in spletne strani opisujejo njegove naravne lepote. V hribolazenje zaljubljenim Slovencem, ki so v Črni gori nasploh pogosti obiskovalci – lani jih je to državo po statističnih podatkih menda obiskalo 17.000 –, pa je ta narodni park pisan na kožo: nešteto planinskih tur, saj je na dosegu roke kar 23 vrhov, višjih od 2300 metrov, pa raftanje po reki Tari, ki je bilo pred slabega pol stoletja tako ali tako pionirski slovenski izum. Na kilometre kolesarskih izzivov, da o jamah ne govorimo, dvesto jih je, nekaj menda še neraziskanih. Še Žabljak, na zavidljivi nadmorski višini 1456 metrov menda najvišje ležeče mesto na Balkanu, se zdi kot črnogorska verzija Kranjske Gore, kjer so na kupu vsi ponudniki raftarskih in drugih adrenalinskih podvigov pa hoteli, restavracije, banke, pošta, turistični urad.

Nacionalni park Durmitor je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine (torej v druščini tisoč drugih), kar pomeni, da je tudi objektivno največja črnogorska turistična atrakcija. Kanjon Tare se lahko kosa z najbolj znanimi svetovnimi kanjoni. Z globino 1333 je največji v Evropi in takoj za kanjonom reke Kolorado drugi največji na svetu, zato je enodnevni rafting tako rekoč obvezna naloga vsakega (ruskega) turista, ki pride poleti na letovanje na črnogorsko obalo. Če ni časa, denarja ali poguma, pa vsaj spust po jeklenici čez kanjon pri mostu na Đurđević Tari.

Durmitorski prstan

Durmitorski prstan pa je druga pesem. Medtem ko so planinske smeri in kolesarske poti vidno in natančno označene, so običajni cestni kažipoti, včasih pa tudi krajevne table, prava redkost. Čeprav turistične agencije ponujajo, da ti Durmitorski prstan razkažejo s svojim džipom, si ga zlahka ogledaš sam, zastonj, z navadnim avtomobilom ali – če imaš zadosti časa in kondicije – s kolesom. Le da ni lahko najti prave poti.

»Čisto enostavno: dvesto metrov naprej zavijete levo,« je bil kratek in preprost napotek, pa se je kljub temu bilo treba še enkrat napotiti nazaj v turistični urad v Žabljaku. »Kje ste že rekli, da zavijemo levo?« Težko je namreč verjeti, da se Durmitorski prstan, slovita 82-kilometrska panoramska krožna pot, na kateri je mogoče obvoziti največje znamenitosti parka, začne sredi Žabljaka brez kažipota, na neki poti, za katero se zdi, da se bo končala na bližnjem parkirišču.

Domačini sicer radi in z natančnimi napotki usmerijo na pravo pot, a kaj, ko le nekaj kilometrov ven iz Žabljaka cesta zavije v popolno divjino. Nikjer žive duše, nobenega prometa. Kar je pravzaprav v redu, saj je cesta, sicer asfaltirana, v glavnem dovolj široka samo za eno vozilo.

A ravno nedotaknjena divjina, v kateri vladata popoln mir in tišina, je tista, ki očara. V vročem poletju v gozdu v gostem zavetju stoletnih borovcev vlada prijeten hlad in tudi na planjavah posušenih trav je na visoki višini in ob vetrcu prav prijetno. Ledeniki so razbrazdali pokrajino v osupljive oblike in skalnati gorski vrhovi so ponekod tako osupljivih barv in eksotičnih oblik, da se na trenutke zdi, da si v Alpah, naslednji hip na domačem Krasu, že za ovinkom pa, da si zašel ... na Islandijo. Planinsko cvetje se bohoti tako na široko in visoko, da si zaželiš, da bi vedel za njihova imena in da bi se bolje spoznal na zdravilne rožice. In ko naletiš na grmovja malin, je kot v kulinaričnih nebesih: tako dišečih in sladkih malin ni nikjer na svetu.

Kje smo in kaj gledamo, lahko bolj kot ne ugibaš, do kod smo prišli, sklepamo glede na imena krajev, ki jih imamo zapisana na listku: najprej po cesti proti Štuocu, ki je zimsko smučarsko središče, vzdolž kanjona reke Tare, v smeri proti kanjonu Sušica – povsem neznano ime, pa se izkaže, da je kanjon enako impresiven kot bolj znani tarski. Mala Crna Gora je zaselek na robu kanjona Tare; gre za avtentični katun, pastirsko postojanko s hišami in pašniki; le pastirjev in čred ni videti nikjer.

»Poleti pridem past ovce za tri mesece, skupaj z materjo in bratom,« pravi Jovo, eden redkih pastirjev, ki jih je še videti na planini.

»Se da z ovcami dobro zaslužiti?«

»Kje neki, ne splača se,« ogorčeno zamahne z roko mladenič, ki se bo ob koncu poletja vrnil v Podgorico, k svojemu običajnemu mestnemu življenju in študiju elektrotehnike. »Za eno ovco dobimo po sto evrov, pa še to prodamo le tu in tam kakšno, ker rajši uvažajo cenejše iz Srbije, Madžarske pa Nizozemske ...«

Beg iz planin

Po vzponu iz večernega mraka kanjona Sušice se po petih kilometrih končno prikaže nekaj hiš. Vas Nedajno, piše na listku. Noči se, a na srečo je v prvi hiši ob cesti kavarna.

»Kje lahko prespiva?«

»Kar pri nas,« se nasmehne mlada natakarica. »Imamo bungalove po osem evrov in sobe po dvajset evrov.«

»Kaj pa kampiranje?«

»Kar tu lahko postavita šotor,« pokaže na dvorišče.

»Koliko pa to stane?«

»To je pa zastonj.«

A majhen bungalov je tako lično urejen, postelja pa se zdi tako udobna, da se mu ni mogoče upreti, poleg tega pa je v ceno vključen še zajtrk: jajčka, sir, mleko. Za povrh pa še celonočna zabava v kavarni.

»Upam, da vam ni bilo preglasno,« se zjutraj opravičuje gostilničarka, »veste, sosedje radi pridejo, pa se kar zasedijo do jutra ...«

Naj jim bo, vesela poletna druženja in celonočne zabave so na Durmitorju kratkega daha; poletja hitro minejo, zime se vlečejo v nedogled. Takrat se večina ljudi umakne s planin v mesta – v Nedajnu ostaneta dva, trije ljudje, starci – na Durmitorju pa zavladajo snežni zameti, volkovi in medvedi ...