Tiskane izdaje
Te dni vsa Slovenija pozorno spremlja polete v Vikersundu in hrepeni po novih rekordih Petra Prevca. A svojevrsten rekord ima tudi skakalnica, s katere je odskočil kot mulec. Razkril ga je Jože Megušar, pobudnik gradnje Bregarce v Dolenji vasi: »Navdušenje je bilo tolikšno, da smo v osmih dneh brez strojev in brez denarja naredili skakalnico.« Načrte zanjo je izdelal kar inženir Stanko Bloudek.
Petinosemdesetletni Jože Megušar se – podobno kot njegovi sovaščani – nerad izpostavlja, zato je malo tistih, ki vedo, da je bil pobudnik skakalnice, ki jo omenjajo kot eno od odskočnih desk Petra Prevca. Za vir informacij tudi nam navede članek v zborniku Selške doline Železne niti iz leta 2009, ki ga je napisala Julijana Prevc, mama Petra Prevca. Toda naposled ga le prevzamejo spomini in začne pripovedovati: »V Selški dolini so se smučarski skoki začeli razvijati spontano, na obronkih njiv in bregov. A ker to niso bili tereni, ki bi bili namenjeni varnemu skakanju, je bilo precej poškodb. Po vojni smo se odločili, da bomo naredili skakalnico, ki bi bila varna.«
Navezali so stik z Bloudkom in naredili skakalnico med Selci in Dolenjo vasjo, to je bila 27-metrska skakalnica pod Babnikom, ki je danes že zaraščena. Še isto zimo so priredili prve tekme, obisk je bil velik, vendar pravega zagona ni bilo, poleg tega so ugotovili, doda Megušar, da teren ni najbolj ustrezen. Zato je inženir Bloudek naredil načrt za novo. »Prvega septembra 1953 je prinesel načrt. Dobili smo dovoljenje in 8. septembra, na mali šmaren, sem šel v pisarno smučarske zveze. Inženir Bloudek me je vprašal: 'Kdaj boste pa kaj začeli delati?' Rekel sem: 'Gospod inženir, skakalnica je narejena.' Debelo me je pogledal in dejal: 'A veš, fant, ti si pa še malo premlad, da bi iz mene norca bril.' Pa sem odvrnil: 'Kakor hočete, skakalnica je narejena.' Še preden sem se vrnil iz Ljubljane, je že bil tukaj!«
Skakalnica v osmih dneh
Skakalnico so naredili na dušek, v osmih dneh, brez strojev in brez denarja. »To je najbrž svojevrsten rekord,« razmišlja sogovornik. Julijana Prevc je sicer zapisala, da so Bregarco s krampi in lopatami delali 14 dni, toda sogovornik znova zatrdi, da jih je bilo osem. Navsezadnje niti ni pomembno, ali je bil en teden ali dva, oboje je zelo kratek čas za gradnjo skakalnice.
V eni sami akciji so baje posekali drevesa – delali so ves popoldan in še ponoči do petih zjutraj, saj so si do delovišča potegnili elektriko. Koliko parov rok je sodelovalo, se Jože Megušar, nekoč zagrizeni športnik, ne spomni več, vsaj dvajset, v glavnem so bili to navdušenci za skakanje.
Med zanesenjaki je bil Rafael Pogačnik iz Dolenje vas 47. To je v resnici Na grič', pravijo domačini, ali na graščini, v šali dodata Marija in Rafael Pogačnik, saj imata s svojega dvorišča najlepši razgled na vas, ki se razteza na obeh straneh Sore. Tudi onadva sta kot drugi Dolenjevaščani skromna in redkobesedna. Gospod Rafael o svojem navdušenju nad smučarskimi skoki izda samo, da je nekoč »po gozdu skakal«, dokler njegova soproga vendarle ne pove, da je prišel vse do Planice. Mož pa znova skomigne z rameni in se dobrohotno nasmehne: »Gor sem bil pa sem nazaj prišel.« Ko so gradili Bregarco, je imel komaj štirinajst ali petnajst let, kako dolgo so delali, je že davno pozabil: »Vse smo delali in tudi financirali sami.«
Z enako vnemo, kot so gradili skakalnico, so pozneje nabavljali opremo, pripravljali tečaje, hodili na tekme … Toda kmalu se je v Selški dolini začela razvijati industrija, ljudje so se začeli zaposlovati in imeli čedalje manj časa. Zagon je popustil, toda v zadnjem času je spet drugače. »Mladi so skakalnico oživili in začeli prirejati skoke,« zadovoljno ugotavlja Jože Megušar.
Športno društvo Dolenja vas je smučarske skoke na Bregarci obudilo na prelomu tisočletja. Odziv je ponavadi velik, pride od 20 do 40 tekmovalcev, pove Jernej Bešter, predsednik tamkajšnje krajevne skupnosti. Vse, kar potrebujejo, je sneg oziroma dovolj nizke temperature. »Sneg lahko tudi naredimo, vendar je dobro, če je nekaj podlage.«
Glavna dejavnost: navijanje
Snega ne pogrešajo samo ljubitelji smučarskih skokov v Selški dolini, ampak tudi tamkajšnji sankači, zlasti tisti iz Športnega društva Dolenja vas. No, letos sankanje nekoliko zanemarjajo tudi zaradi druge pomembne dejavnosti: navijanja: »Nimamo časa, moramo hoditi na tekme in navijati za Prevca,« vzklikne član društva Janez Rakovec. O obisku tekme za svetovni pokal v nemškem Neustadtu so se še dogovarjali, saj so imeli pomisleke zaradi oddaljenosti, nekaj pa je bilo gotovo: zadnja destinacija je Planica. »Dva avtobusa sta že napolnjena.«
Prav takrat so – kljub prezaposlenosti s Prevci – člani športnega društva brusili sani. Sankanje ima tam tradicijo, v zadnjem času pa so ga povzdignili še na čisto drugo raven, ko so začeli dirjati s samoutežnimi sanmi. Te so prirejena različica starih sani za prevažanje tovora. Z njimi so, najprej bolj za šalo, začeli tekmovati Avstrijci na Tirolskem, potem pa je to preraslo v resnejše tekme, in šport je prišel do Selške doline. Sani za tekmovalce svetovnega ranga izdeluje obrtnik Franc Pohleven iz bližnje Selce, nujen del opreme pa so posebni čevlji z nekakšno smučko na podplatu. Ker je zadnja leta v domačem kraju tako malo snega, hodijo na Soriško planino – če ga pa tam ni, ga ni nikjer v Sloveniji, pribije Janez Rakovec. Tisto dopoldne je pred sabo potiskal otroški voziček, v katerem je sedel njegov drugorojenec, enoletni Žan.
Na sončni strani
Dolenja vas je, kakor potrdi Bešter, ena tistih skupnosti, kjer se za nasledstvo ni bati. Število prebivalcev se zgledno povečuje, po zadnjih podatkih jih je 488. Rodnost je visoka, nič kaj podobna nacionalni. V Dolenji vasi imajo družine večinoma po tri, štiri otroke. V zadnjih dvajsetih letih, odkar imajo samostojno krajevno skupnost, se je število hiš v vasi skoraj podvojilo, s približno 65 na 105, in razen dveh so vse poseljene. Brezposelnosti skoraj ni, ljudje so večinoma zaposleni v podjetjih v Železnikih, v podjetjih Domel, Niko, Alples, Mebor …, v vasi je tudi okoli dvajset obrtnikov različnih dejavnosti.
Malo po deseti uri so se meglice zadrževale le še okoli Sore in v zatišnih legah. Dvignili smo se po pobočju za krajevno skupnostjo, tja, kjer je bil nekoč zaselek Hudo. Tam so v glavnem živeli revni bajtarji, kmetje so bili na Kršivniku. Zaselek, poimenovan po potoku, je bil nekoč jedro vasi. Na drugi strani Sore je še tretji del, ki so mu rekli Na vase. Čeprav so vsi zdaj Dolenja vas, se po malem še vedno delijo: »Na vsakem območju so ljudje malo drugačni,« kažejo Beštrove izkušnje.
Razprava o značaju prebivalcev Dolenje vasi je bila odveč, kajti ta se je izkazoval na vsakem koraku in je pravzaprav takšen, kakršnega bi že na podlagi njegovih nastopov pripisali Petru Prevcu. »Smo takšni, kot sta Peter in njegova družina. Neradi se izpostavljamo in postavljamo,« razlaga Bešter, ki še največkrat nastopa v medijih. »Seveda pa je uspeh Prevčevih izvrstna promocija.«
Če ne bi bilo Prevčevega Petra, bi za večino Slovencev Dolenja vas poniknila v množici vasi z istim imenom, pa čeprav je tam hodil eden v svetu najbolj znanih Slovencev, arhitekt Jože Plečnik. Dokaz je spomenik talcem tik pred vasjo.
