Tiskane izdaje
V Ukanc se tisto dopoldne še ni prebilo sonce, zato je bilo pred nekdanjim hotelom Zlatorog še posebno hladno. Tudi stavba je bila na pogled temna, vlažna, neprijetna. Janez Šporar in Samo Gardener, ki sta si v hotelu zapisala kar nekaj let delovne dobe, se ga spominjata povsem drugačnega – razsvetljenega, toplega in predvsem polnega gostov.
Stala sta pred hotelom, nekdanjim ponosom bohinjskega turizma, ki kakšna tri leta nosi napis Zaprto, vendar deluje, kakor da v njem ni bilo žive duše vsaj desetletje. Tokrat je pred hotelom stal zabojnik z odpadnim materialom, kar je dajalo vtis, da ga je nekdo pospravljal. Tudi pogled skozi okna v temno notranjost je razkrival praznino, kakršne po pisanju medijev dotlej ni bilo. Do nedavnega je bila hiša nastlana z nesnago in popolnoma izropana, še streha je zamikala zbiralce starega železa, zaradi česar se je ostrešje že pred dvema letoma sesulo v bazen ...
Lastnik Zmago Pačnik po telefonu ni bil dosegljiv, da bi si potešili radovednost, kdaj bodo v hotelu le zasvetile luči. Jana Biščan, ki vodi bližnjo Vilo Park, je sicer opazila, da se nekaj dogaja, a več od tega da ne ve. Povedala pa je, da pogreša hotel (ravno tako njegove goste) in da ji je hudo, ko vidi, kako nezadržno propada. Po zadnjih informacijah sta nova najemnika (za en evro) hotela Zlatorog Aco Trampuž in Miran Taslidža, sicer najemnika kampa Zlatorog in hotela Ski na Voglu.
Vsako leto za isto mizo
Ko je Janez Šporar leta 2010 (v različnih podjetjih, ki so imela v upravljanju hotele v Bohinju, je bil zaposlen od leta 1968) zapustil hotel in se upokojil, bazen ni bil več odprt, tudi sicer hotel ni bil več v kondiciji, v kakršni je bil v najboljših časih. Ob članku iz leta 1977, ko so ga prenovili, je takoj vzkliknil: »Ah, to so bili zlati časi!« Tisto desetletje, na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let, je bil to najboljši hotel na Gorenjskem, je navdušeno nadaljeval, »potem pa je prišla privatizacija in je šlo samo še navzdol«.
S Samom Gardenerjem se v podrobnosti lastništva nista hotela spuščati; kot sta zatrdila, niti s tem nista seznanjena, koliko je Pačnik za komplet bohinjskih hotelov s tistim na Voglu vred plačal. Naše srečanje pravzaprav ni bilo namenjeno razglabljanju, kako je Pačnik Bohinjce razočaral; okoli hotela smo se sprehodili, da bi obujali spomine, kajti vsakdo, ki ima Bohinj vtisnjen v dolgoročni spomin, rad pove, kako je ta zapuščena hiša z zelenimi kozorogi, izrezljanimi na balkonsko ograjo, nekoč kraljevala na koncu sveta (ime Ukanc izhaja iz besedne zveze »na koncu sveta« oziroma »u konc sveta«). Med prvo svetovno vojno je bila tam bolnišnica za soško fronto, je povedal Gardener, pred in med drugo svetovno vojno planinska koča, po vojni so uredili hotel in ga leta 1977 obnovili ter v njem in Vili Zlatorog uredili skupaj 162 postelj.
Pred odprtjem je novinar Niko Lapajne v Delu bohinjskemu kotu napovedal svetlo prihodnost: »Prenovljeni hotel se že navzven močno razlikuje od sodobnih betonskih silosov za goste, njegovo notranjost pa urejajo v tradicionalnem lovsko-planšarskem slogu, kakor pravijo njegovi gostinski snovalci. Gost naj bi se tako v hotelu kot v njegovi okolici počutil kakor v pravljični deželi Zlatoroga, saj ga bo že v preddverju te hotelske hiše pozdravil nagačen snežno bel kozorog s pozlačenimi rogovi.« V resnici je bil kozorog gams, ki so ga res odpeljali v Ilirijo in dali prebarvati, toda barva je njegovo dlako tako skodrala, da ni bil več podoben niti kozorogu niti gamsu, in na koncu je gamsova glava pristala na steni v lovski sobi, je zgodbo dokončal Janez Šporar.
Samo Gardener, ki je bil direktor podjetja na prelomu milenija, je potegnil na dan stare plane in obračune in povedal, da je bil hotel na začetku leta 2003 še vedno več kot 70-odstotno zaseden. V desetletjih prej je bil poleti in pozimi večkrat zaseden do zadnjega kotička. »Imeli smo stalne goste, tudi takšne, ki so prišli vsako leto ob enakem času, v isto sobo in za isto mizo ter za zajtrk vedno naročili jajce na oko,« se je krohotal Šporar. »Takim, stalnim gostom smo rekli 'ta pravi'. Angleži so bili zastonjkarji, tistim s palicami smo rekli hokejisti ...« je razkrival bogastvo interne komunikacije.
Stalni gostje so tisti, ki so Zlatorogu ustvarjali ime in dvigovali ugled. Ko je začel hotel sodelovati z agencijami, so stalni gostje začeli vihati nosove nad agencijskimi. »Ker je bilo več agencijskih gostov, so cene začele padati, denarja je bilo manj, začeli so zastajati investicije in vzdrževanje ...« je začarani krog opisoval Šporar. Spet je na konec naštevanja postavil privatizacijo in vendarle dregnil v rakasto rano: »Veste, takrat bi Bohinjci res morda lahko stopili skupaj in kupili hotele, vendar tega takrat niso predstavljali pravi ljudje in ne tako, da bi ljudje vedeli, za kaj gre ... Mislim, da bi lahko, če bi bilo drugače, marsikaj naredili.«
Trata za Kim Il Sunga
Med več kot štiridesetletno delovno dobo je Janez Šporar dodobra spoznal kategorizacijo delovnih mest skupnih družb (najprej sta bohinjske hotele združevali gostinski podjetji Zlatorog in Jezero-Bellevue, potem so se združili v podjetje Transturist, nato je nastal Alpetour in pozneje Alpinum) in bil tako rekoč vse – od natakarja do direktorja. A tudi takrat, ko je zasedal najvišje funkcije, je moral kdaj pogladiti trato. Tako se je namreč zgodilo leta 1975, ko je Jugoslavijo obiskal severnokorejski voditelj Kim Il Sung. »Ob desetih zvečer so me poklicali in mi sporočili, da bomo naslednji dan gostili Kim Il Sunga in Tita s soprogama. Vso noč smo pripravljali sprejem in urejali prizorišče ob jezeru,« se je krohotal.
Ko so urejali ta prostor, so trato poteptali, zato so jo potem kar na roko ravnali. Največja težava pa je nastala, ko so se tik pred zdajci spomnili, da bi bilo lepo, če bi imeli otroka, ki bi tujemu državniku izročil šopek rož. Niso imeli ne enega ne drugega, zato so bile izhod v sili šmarnice, otroka pa so si »izprosili« pri enem izmed Šporarjevih znancev. Končno je bilo vse pripravljeno, tik pred zdajci pa so zatulile sirene in nastal je takšen hrup, da se je deklica ustrašila. »Nič in nihče ji ni mogel pomagati, samo jokala je,« je doživeto opisoval Šporar. Kakor se takšne drame ponavadi lepo izidejo, se je tudi tale in se izoblikovala v simpatičen spomin, ki mu je najljubši med tistimi, povezanimi z Zlatorogom. Sicer se najraje spominja časov, ko je bil direktor Ski hotela na Voglu: »Ljudje so na 1500 metrih nadmorske višine čisto drugačni!«
Samu Gardenerju je pod kožo zlezel hotel Bellevue, saj je tam »pustil del sebe« in obudil zgodbo o Agathi Christie, ki je tam prenočila leta 1967. A mu je za Zlatorogom, ki propada podobno kot Bellevue, prav tako hudo. Tudi on je hitel naštevati, katere državnike je gostil hotel Zlatorog, od nemškega kanclerja Willyja Brandta do poljskega predsednika Aleksandra Kwaśniewskega. Prav tam, za mizami v jedilnici za goste à la carte, je nastajala Slovenija, ne da bi se zaposleni takrat tega zavedali, sta ugotavljala sogovornika, ravno tako sta se spomnila obiskov Franceta Bučarja samo kakšne pol ure, preden je Gardener izvedel, da je ta znani »Bohinjc« preminil.
Čisto pravi svinjak
V najboljših časih je bilo v podjetju, ki je upravljalo (tudi) bohinjske hotele, zaposlenih okoli 160 ljudi, samo v Zlatorogu jih je bilo v glavni sezoni več kot 30. »Ko sem bil šef strežbe, je poleg mene delalo še deset natakarjev in šest vajencev. V kuhinji je bilo od dvanajst do štirinajst kuharjev!« je vzkliknil Šporar, ko smo se sprehajali okoli hotelske stavbe in postali ob hiši, ki je bila namenjena osebju. Hotel je imel večino časa tri zvezdice, razen takoj po prenovi.
Tri zvezdice se še vedno bleščijo nad vhodom v Vilo Zlatorog na drugi strani ceste. Ko smo se napotili tja, je Šporar pokazal v goščavo, na neugledno lopo: »Tam smo imeli svinjak. V njem je bilo kakih deset do petnajst prašičev, hranili smo jih s pomijami, ki jih je zbirala pomivalka posode.« Neločljiv del preskrbe hotela je bila tudi cisterna za kurilno olje, v katero so lahko spravili 33.000 litrov olja. Cisterna je skrita v tleh ob Vili Zlatorog, ki ravno tako sameva. Za vhodnimi vrati so razmetani predmeti, skozi okna je še mogoče videti, kakšne sobe so zapustili zadnji gostje. »Bili so lepi in manj lepi časi,« je sklenil Janez Šporar, ko smo končali obhod in na koncu sveta začeli sanjariti o toplem čaju ali kavi. A ob koncu sezone je bilo to mogoče dobiti le z zvezami in poznanstvi.
