Tiskane izdaje
Med živalmi, nižjimi od primatov, je vrana med najbolj inteligentnimi vrstami, sposobna kognitivnega razmišljanja, predstavljanja in celo predvidevanja. A ker je tudi radovedna, zvedava in stikljiva, poleg tega pa že zaradi svoje temne pojave in hreščečega oglašanja za človeka precej manj prikupna od manjših ptic pevk, ima med ljudmi le malo simpatizerjev.
Na Plečnikovih Žalah, v krošnjah visokih smrek, posejanih po tem spokojnem prostoru, so si našle kraj za prenočevanje in gnezdenje cele jate vran. Odkar so se v 80. letih prejšnjega stoletja začele intenzivno naseljevati na urbanih območjih, tako da danes gnezdijo v večini slovenskih mest, je skupaj z njihovim številom naraščalo tudi nezadovoljstvo ljudi. Vrane namreč, tako kot tudi druge ptice, ne izbirajo, kam bodo spustile iztrebek, katero vazo prevrnile, da se odžejajo, kam vse bodo v iskanju hrane raztresle vsebino vrečk iz smeti … Nekatere spomenike na največjem ljubljanskem pokopališču so tako onečedile, da je lastnike teh grobov začel grabiti obup.
»Preprečite iztrebljanje!«
»Ljudje so prihajali k nam celo z zahtevo, naj preprečimo, da se bodo vrane iztrebljale na grobove,« pove Robert Martinčič, direktor Javnega podjetja Žale. »A te moči seveda nima nihče. Naša naloga je, da vzdržujemo pokopališče, kosimo travo, pometamo, zagotovimo vodo, elektriko, odvažamo smeti, ne moremo pa loviti vran ali jim ukazovati, kam naj se iztrebljajo. Toda ljudje so se obračali na nas, kot da smo mi krivi za umazane spomenike, in zahtevali, da ukrepamo. Za vse nas, tako za lastnike grobov kot za upravnike prostora, je stanje postalo nevzdržno,« pripoveduje Martinčič.
Najbolj prizadeti so bili lastniki, ki so imeli grobove svojcev pod drevesi, ti so mu tudi poslali fotografije onesnaženih spomenikov, ki so jih sami posneli. Čez napis z imenom pokojnika, vrezan v navpično postavljeno kamnino, polzi množica iztrebkov, marmorna spominska plošča, ki prekriva zemljo, počivališče umrlega, se je spremenila v zanemarjeno ptičje stranišče ... Žalsko podjetje je pokazalo veliko dobre volje in najbolj umazane spomenike na lastne stroške očistilo. A kaj, ko je tako delo sizifovo. Vrane so zvečer spet priletele na drevesa, si čez noč tam postlale in že naslednje jutro je bil trud čistilcev izničen.
»Razmere so postale tako kritične, da bi začele motiti vsakogar. Seveda razumemo, da tam, kjer je prostor odprt, letajo tudi ptice, da se kakšna na spomenik tudi pokaka, tako kot nanj tudi odpadajo iglice z dreves, to je še vse sprejemljivo. Ampak tole je bilo pa prehudo,« Martinčič še enkrat pokaže na fotografije in zmaje z glavo.
Vrane, ki so v jatah preletavale navje, so sledi za seboj puščale tudi na asfaltnih stezicah, »zgodilo se je celo, da je kakšna 'bomba' iz zraka zadela mimoidoče«, nase so opozarjale s predirljivim krakanjem, ljudi pa so motile tudi zaradi videza. »Vrane imajo še vedno prizvok nečesa srhljivega, pri ljudeh pogosto vzbujajo občutek nelagodja. Če vidiš taščico, siničko, te pogled nanje razveseli, pri vranah je pač drugače,« pove Martinčič, kakšen odnos do velikih sivih ptic je opazil pri obiskovalcih pokopališča.
Koristnost vran spregledana
In čeprav so vrane tudi koristne – dr. Urška Koce iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije pojasni, da imajo kot mrhovinarke že od nekdaj vlogo »sanitarnih delavcev« v mestih in na cestah, od koder odnašajo organske odpadke in poginule živali, zaradi prehranjevanja z različnimi talnimi nevretenčarji in žuželkami pa so pomembne tudi v poljedelstvu –, so njihovi pozitivni učinki zaradi človekovega dojemanja vran kot škodljivcev praviloma spregledani.
»Preveč so se namnožile,« se strinja tudi Robert Martinčič, »tudi zato, ker nimajo naravnih sovražnikov oziroma je teh čedalje manj. To ni samo stvar Žal, saj se tudi ptice ne omejujejo s pokopališkim zidom, ampak se je problema treba lotiti širše. Mi lahko blažimo posledice, vzrokov pa ne moremo odpraviti,« pove.
Skupni projekt: obročkanje
Ljubljanska mestna občina je v sodelovanju z biotehniško fakulteto že začela iskati primerne sistemske rešitve. Z obročkanjem vran bodo spremljali njihove migracijske navade, načrtujejo tudi naselitev njihovega naravnega sovražnika, sokola selca, da bi v mestu gnezdil, kar so na primer v Mariboru že storili.
Tudi Javno podjetje Žale se je vključilo v projekt, že pred dvema mesecema pa so poiskali tudi preprostejšo rešitev, s katero so namnoženim predrznicam pokazali, da v tolikšnem številu na njihovem pokopališču niso zaželene. Na štirideset hektarov velikem območju Žal so na najbolj izpostavljenih mestih, kjer je dreves in z njimi tudi vran največ, namestili štiri zvočne plašilce s posnetki napadalnega oglašanja plenilskih ptic. Vrane so z njimi za zdaj uspešno odgnali.
»Pred časom so enako poskušali tudi pred parlamentom na Šubičevi, a mislim, da so tam naredili napako, ker so posnetke predvajali prepogosto in po pet minut nepretrgano. Pametnih vran jim ni uspelo zavesti, hitro so ugotovile, da tam zanje v resnici ni prave nevarnosti, in so se vrnile,« razmišlja Goce Stojanovski, vodja tehnične službe na Žalah.
Na njihovem pokopališču zato ujede, med njimi predvsem sove in sokoli, »grozijo« precej bolj poredko; iz zvočnikov, nameščenih med veje dreves, se podnevi preteče oglasijo na dve uri, in to v le nekajsekundnih intervalih, ponoči pa vsako uro. Moteči zvok je množice vran opazno razredčil in ljudje so zdaj zadovoljni.
Prostor srečevanja in miru
»Dve naši stranki sta se sicer pritožili zaradi hrupa, ki se širi iz zvočnikov, a v primerjavi s pol milijona ljudi, kolikor se jih vsako leto zvrsti na pokopališču, je to zanemarljivo. Delati moramo v dobro večine,« pojasni Martinčič in kakor v odgovor morebitnim dvomljivcem, ki se z njim ne bi strinjali, nadaljuje: »Ne vem, kako bi lahko to še drugače rešili. Vrane prosto letajo, loviti se jih ne sme, če bi se zvočni plašilci pokazali za neučinkovite, bi bil naš naslednji korak vzpostaviti stik z društvom za zaščito živali, da bi nam oni povedali, ali vedo za kakšen boljši ukrep. Poleg tega so Žale javni prostor, na katerem veljajo določene omejitve. Pravzaprav dvomim, da obstaja še kakšna druga pametna rešitev.«
Nekje z vrha smreke sredi starega dela Žal se oglasi znani hreščeči zvok. Visoko moramo dvigniti pogled, da jo zagledamo. A zdaj nas z veje opazuje osamljena, njene redke vrstnice, ki so še ostale sredi Plečnikove arhitekturne mojstrovine, ne motijo nikogar več.
»Žale že desetletja niso več samo ograjen prostor za pokopavanje umrlih, ampak so veliko več; so dragocena kulturna dediščina, čudovito urejen park, kjer se ljudje ob obisku grobov svojcev tudi srečujejo, med seboj poklepetajo, posedijo na klopci v senci dreves. Tu si želijo najti malo miru in tega jim ne moremo vzeti,« sklene direktor zadnje tedne spet spokojnega počivališča.
